Nezaslišan vrtinec nasilja

Carlo Giuliani, šola Diaz, kasarna Bolzaneto. Dve desetletji sta minili od dogodkov, ki so jih kasneje pri humanitarni organizaciji Amnesty International označili za »najhujšo prekinitev demokratičnih pravic v zahodni državi po drugi svetovni vojni«. Julijski krvavi dogodki iz Genove izpred dvajsetih let so dejansko potisnili v ozadje zasedanje vrha industrijsko najbolj razvitih držav G8, zaradi katerega se je na ulice ligurijskega mesta zgrnilo na desettisoče ljudi iz cele Italije in Evrope, pripadnikov najrazličnejših civilnodružbenih organizacij in gibanj, ki so se tedaj povezala pod okriljem Genoa Social Foruma (GSF).

Medtem ko so najvišji politični predstavniki zasedali v varnem zavetju prestižne palače mestnem središču, kjer so vzpostavili strogo zastraženo »rdečo cono«, v katero so lahko vstopali samo tam stanujoči in osebe s posebnim dovoljenjem, so se na različnih koncih Genove vile dolge človeške kače. Prijavljenih je bilo več sprevodov, ozračje je bilo naelektreno, po pričevanju mnogih je vladalo nekakšno obsedno stanje. Da se bodo protestniki spopadli s pripadniki varnostnih organov, je bilo do neke mere pričakovano, najbrž pa si nihče ni mogel predstavljati, da se bo dogajanje pogreznilo v tak vrtinec nasilja.

V pouličnih nemirih po spopadu med oddelkom karabinjerjev in sprevodom t. i. belih kombinezonov je na Trgu Alimonda pod streli karabinjerja umrl tedaj 23-letni Carlo Giuliani. Sojenja zaradi njegovega umora nikoli ni bilo. »Zaustavitev postopka je bila hujša od Carlovega umora,« je ob dvajsetletnici dogodkov iz Genove dejal njegov oče Giuliano Giuliani. »Ne vedno, a včasih sojenje omogoči dosego pravice, resnice o tem, kar se je zgodilo. Nam to ni bilo dano.«

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku