Na Ponzi niso pozabili na slovenske konfinirance

Pontinski otoki – Ventotene, Santo Stefano in Ponza – so do kapitulacije Italije 8. septembra 1943 gostili politične nasprotnike fašizma, med katerimi tudi številne Slovence. Medtem ko so na Ventoteneju tudi spričo znanega Manifesta za Evropo, ki se je tam rodil, že zdavnaj poskrbeli za primerno ohranjanje spomina na konfinirance, je Ponza nekoliko zaostajala. Tudi na tem otoku pa si sedaj prizadevajo, da bi konfiniranci in njihove življenjske zgodbe ne šli v pozabo. Santo Stefano je zgodba zase. Otok je težko dostopen, trdnjava, kjer so bili zaprti antifašisti, pa propada.

Šolnica in pisateljica Rita Bosso si je na Ponzi zamislila pobudo Le vie del confino (Poti konfinacije), ki ima za cilj ohranitev spomina na kraje, kjer so prebivali antifašisti, ter na njihove življenjske zgodbe. Pri izvedbi pobude, ki uživa podporo krajevne občinske uprave, ji med drugim pomaga turistično društvo Pro loco.

»Pred približno petnajstimi leti smo začeli zbirati spomine redkih še živečih konfinirancev, nato smo se obrnili do njihovih sorodnikov. Vzporedno s tem smo zbrali pisne in avdiovizuelne vire o konfinaciji,« nam je obrazložila Rita Bosso. Na tej osnovi so ustvarili neke vrste vodeni sprehod po Ponzi. Posneli so hiše, kjer so živeli antifašisti, njihove menze ter prostore, kjer so se zbirali. Vsak videoposnetek (doslej so jih sestavili sedem) spremlja pričevanje konfinirancev, ki jih berejo članice in člani obeh amaterskih gledaliških skupin z otoka.

Na spletni strani Poti konfinacije, ki jo sproti dopolnjujejo, je blog (https://laviadelconfinodiponza.blogspot.com), kjer najdemo tudi prispevek tržaškega novinarja Petra Verča, čigar stari oče Roman Pahor je bil celo dvakrat konfiniran na Ponzi.