Jože Pirjevec junijska Osebnost Primorske

Začetek junija je Pirjevec dopolnil okroglih osemdeset let. Prav takrat je pri Cankarjevi založbi v Ljubljani izšla njegova knjiga, monumentalno delo z naslovom Partizani. Vanjo je Pirjevec vložil več desetletjih raziskovalnega dela in preučevanja najpomembnejših svetovnih arhivov. V obsežnem delu (skoraj 900 strani) se avtor osredotoča na drugo svetovno vojno na jugoslovanskih tleh, ponuja celosten prikaz nastanka in razvoja partizanskega gibanja ter ga postavi v evropski okvir.Tržaški zgodovinar je akademsko kariero začel z raziskovanjem povezav med italijanskim risorgimentom in južnimi Slovani v času marčne revolucije, leta 1971 je začel poučevati zgodovino vzhodne Evrope na politološki fakulteti v Pisi, kasneje je s poučevanjem nadaljeval v Trstu in Padovi. Doktoriral je na ljubljanski univerzi z disertacijo o Niccoloju Tommaseu. Od leta 1980 se je posvetil raziskovanju zgodovine Jugoslavije, jugoslovanske vojne, pa tudi zgodovine Slovencev v Italiji. Njegova obsežna bibliografija šteje več kot 200 enot v različnih jezikih. Za svoje delo in trud je Pirjevec prejel številna priznanja in odlikovanja. Novembra 2007 mu je Odbor RS za Zoisovo nagrado podelil priznanje »Ambasador znanosti«. Od leta 1978 je redni kolumnist Primorskega dnevnika. Svoje Glose (napisal jih je skoraj 2200) bo zbral v novo publikacijo, ki jo bo javnosti predstavil jeseni.Ali bi morda ugibali, katero zgodovinsko osebnost najbolj ceni Pirjevec? »To je nedvomno nemški fizik in matematik judovskega porekla Albert Einstein. Če bi imel možnost, pa bi se rad srečal z maršalom Titom, ker bi ga imel marsikaj za vprašat (se zasmeje),« pravi tržaški zgodovinar, ki smo ga tudi vprašali, katero zgodovinsko obdobje bi obiskali, če bi obstajal neke vrste časovni stroj: »Najprej bi poudaril, da ne bi zapustil sodobnega sveta, v katerem so se znanost, tehnologija in medicina razvile do izjemne kakovosti. In razvijajo se še naprej. Če pa bi imel na razpolago časovni stroj, bi rad obiskal čas renesanse in reforme, razsvetljenstva. Renesansa je obdobje evropske zgodovine, ki pokriva razpon med 14. in 17. stoletjem in označuje prehod iz srednjega veka v novi vek. Sledilo pa je razsvetljenstvo.«O vzornikih pravi, da mu je kot stil pisanja, pripovedovanja in pristopa do zgodovine najbližji angleški zgodovinar Alan John Percival Taylor. Taylor je deloval kot profesor zgodovine na Univerzi v Oxfordu in je bil dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. »Dober zgodovinar mora biti vesten in natančen v svoji raziskavi. To pa ni dovolj. Imeti mora tudi umetniško žilico pripovedovanja. Zgodovina je bila v grški mitologiji ena od devetih Apolonovih muz, imenovala se je Klio. Pogosto je upodobljena z zvitkom pergamenta in naročjem polnim knjig. Zgodovina ni samo znanost, ampak je tudi umetnost. Poslušalec se ne sme nikoli dolgočasiti,« trdi Pirjevec. Na vprašanje, na katero publikacijo je najbolj ponosen, nam je povedal: »To je knjiga Jugoslovanske vojne 1991-2001, ki je izšla leta 2003 vedno pri Cankarjevi založbi. Obsežna publikacija je izšla tudi v italijanski različici Le guerre jugoslave 1991-1999. Pri srcu pa mi je tudi zadnja monografija Partizani.«O njegovih načrtih za prihodnje pa tako: »Začenjam novo raziskavo naslovljeno ‘Iskanje socializma s človeškim obrazom’. S tem želim prikazati, kako so se jugoslovanski komunisti - v prvi vrsti Edvard Kardelj, Boris Kidrič in drugi - skušali upreti sovjetskemu tipu socializma ter ustvariti alternativno socialistično državo, bolj po meri človeka.« Konec novembra bo Pirjevec obiskal vatikanski arhiv, ker ... »bi rad izvedel, kakšen je bil odnos slovenskega škofa Gregorija Rožmana s Svetim sedežem in posebno s papežem Pijem XII.« Tržaški zgodovinar je prepričan, da se v arhivih po svetu skrivajo še številne skrivnosti naše polpretekle zgodovine: »Izjemno zanimivi so arhivi NKVD in sovjetskih tajnih služb, ki bi bili zame zelo pomembni. Pravkar pišem daljši članek o odnosih med Jugoslavijo in Kitajsko v času Titovega režima in zaradi tega bi bil zelo zanimiv tudi pekinški arhiv, ki pa je zaprt za zgodovinarje. Četudi bi ga odprli, bi se moral prej naučiti kitajščino,« je dejal Pirjevec, ki aktivno govori slovenščino, italijanščino, hrvaščino oziroma srbščino, angleščino, nemščino, ruščino in berem francoščino. »Brez znanja jezikov ne bi mogel priti do vseh podatkov za svoja dela,« nas je opozoril in mladim ponudil namig: »V britanskih arhivih sem našel dosje o letu 1948 oziroma Kominformu, ki pa je zaprt do leta 2048. Mislim, da so v dosjeju kake obveščevalne informacije, ki bi še dodatno obrazložile spor med Titom in Stalinom.« Katera knjiga pa je trenutno na Pirjevčevi nočni omarici? »Kitajski dnevnik Mitje Gorjupa.