»Vedno sem čutila užitek ob pisanju«

Pogovor z Mojco Petaros je nastal dan po tem, ko je na knjižnem sejmu v Ljubljani sodelovala pri pogovoru o transspolnih ženskah in spolnem delu. Ti temi sta bili do lanskega leta obetavni pisateljici in prevajalki z Opčin razmeroma neznani, a nato je dobila ponudbo, da za Mladinsko knjigo prevede roman Pokvarjenke argentinske pisateljice Camile Sosa Villada. Pogovor za Primorski dnevnik se je sicer zasukal v več smeri, dotaknil se je branja, pisanja, književnosti, športa ... Tudi politike, čeprav bi se tej temi mlada književnica raje izognila.

Če se ozremo po generaciji rojenih med letoma 1990 in 2000, se zdi, da je med Slovenci v Italiji poleg vas samo še Alex Kama Devetak opazno dejaven na področju literarnega ustvarjanja. Sta dva dovolj ali bi nas ta podatek moral skrbeti?

Podatek gotovo ni spodbuden, dva je premalo. Bi pa omenila še Ester Gomisel, ki je sicer doslej res manj objavljala kot Alex in jaz. Njo sem spoznala prav v literarnih krogih, obe sva se udeležili Festivala mlade literature Urška.

Zakaj ste vi začeli pisati?

Čeprav se danes s poezijo ne ukvarjam in jo tudi najmanj berem, sem kot otrok imela zvežčke, ki sem jih polnila s pesmicami in jih podarjala sorodnikom za praznike. Vedno sem čutila užitek ob pisanju.

Od kod izvira?

Naj se poslužim že malo obrabljene fraze: položeno mi je bilo v zibko. V družini je polno slovenistov in kreativnih ljudi. Že od malega sem strastna bralka. Veliko sem brala z babico, ki smo ji vnuki pravili mama Matejka.

Matejka Peterlin, njena sestra Lučka, njun oče Jože ... To so ljudje, ki so v naši skupnosti pustili pečat. Vas to bremeni ali ste temu hvaležni?

Temu sem gotovo hvaležna in zdaj, ko prodiram v književni svet, se začenjam zavedati odgovornosti. Veseli me, da omenjava Lučko, ker je mogoče bolj kot mama Matejka, ki je umrla, ko sem bila stara 10 let, vplivala name. Z Lučko sem delala veliko let, delili sva ljubezen do gledališča.

Celoten intervju v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku