Kdaj poezija? In kdaj pesem?

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov.
jezik@primorski.eu

Dober dan,
v naših zamejskih člankih srečam velikokrat izraz poezija v množini, v matici pa skoraj nikoli. Naj navedem primer! Pesnik je svoje poezije objavil v treh knjigah. Kaj vi menite? Je prav zapisovati tako?

V slovenskih opisnih in normativnih jezikovnih priročnikih najdemo poezijo samo kot edninski samostalnik, kar pomeni, da načeloma ne pozna dvojinske in množinske oblike. Kot sinonim za leksem pesništvo ima naslednji prvi slovarski pomen: »literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je pesem« (npr. izdajati poezijo, preučevanje poezije, dramatika in poezija). In tudi podpomen »pesniška dela, pesmi«, v okviru katerega poezijo srečamo v značilnih zvezah in seveda v ednini: pripraviti izbor poezije sodobnih pesnikov, avantgardna poezija, izvirna poezija, novejša poezija itd.

Preverili smo seveda tudi, kako je v rabi z množino, ki je spodbudila vašo dilemo. V leksikonu oblikoslovnih oblik Sloleks tako najdemo dvojinsko obliko leksema poezija kot tudi množinsko. Vendar preverjanje pojavnic v korpusu standardne slovenščine potrdi vašo domnevo: množinsko rabo izkazujejo samo slovenski mediji v Italiji. Ob izkazani sodobni rabi v italijanščini (»le poesie di ...«) nas to ne preseneti, saj so »poezije« precej prozoren paronim. V korpusu Gigafida 2.0 pa ob omenjenih pojavnicah v množini naletimo na naslove slovenskih pesniških zbirk iz 19. ali zgodnjega 20. stoletja, med katerimi so seveda najznamenitejše Poezije dr. Franceta Prešerna. Danes pesniške zbirke brez tematskih oz. vsebinskih naslovov slovenski pesniki naslovijo kar Pesmi, nikakor pa ne več Poezije. To bi bila tudi rešitev vašega primera: Pesnik je svoje pesmi objavil v treh knjigah.

Nekateri bodo temu nasvetu oporekali, da je v tem okolju množina že ustaljena in ni potrebe po jezikovnem prilagajanju. Toda poezija in pesem/pesmi sta tudi kritiška in literarnovedna termina, pri katerih vselej svetujemo poenoteno rabo. Če si morda poezije v množini lahko privoščimo v lokalni publicistični ali metaforični rabi (npr. kot ironijo v kaki literarni recenziji ali kritiki), je to nadvse odsvetovano v strokovnem in celo poljudnem pisanju, kot so znanstveni članki in monografije, učbeniki ali pesniški priročniki.