Dooolgi stavki – so slovenski?

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov.
Na vaša vprašanja bodo odgovarjali jezikoslovke in jezikoslovec SLORI-jeve Delovne skupine za slovenski jezik Matejka Grgič, Andreja Kalc, Maja Melinc Mlekuž in Damjan Popič.

jezik@primorski.eu

V podjetju se veliko ukvarjamo z učinkovito promocijo. Vse izdelke smo opremili z večjezičnimi opisi, pri tem pa opazili, da so slovenska besedila vedno zelo kratka, skopa. Prevajalka nam je rekla, da »je pač tako«. A je res? Se slovenski bralci ne bodo užalili? Slovenščini bi radi dali enak prostor in pomen kot ostalim jezikom.

Hvala.

Najprej pohvala: bravo! Skrb za učinkovito promocijo je danes pri prodaji ključna, večjezičnost pa je eden bistvenih dejavnikov, ki pripomorejo k učinkovitejšemu trženju. Vsak kupec je zadovoljen, če ga nagovorite v njegovem jeziku – in isto velja, seveda, tudi za kupke.

No, pa smo se nekako (posredno) že dotaknili problema.

Ne samo, da se italijanski in slovenski jezik razlikujeta – to že vemo. Razlikuje se tudi način, kako v obeh jezikih ubesedimo vsebine, nagovarjamo naslovnike in krmarimo med čermi sporazumevanja (metaforo sem si kar izposodila pri kolegici, ki ima več pesniškega daru kot jaz). Te razlike ne izhajajo iz samega jezika, ampak iz sporazumevalnih (komunikacijskih) praks, ki so se uveljavile v določenem okolju. Jezik namreč ne živi v laboratorijskih epruvetah, ampak med ljudmi: je kulturni in družbeni pojav, zato odseva kulturno in družbeno okolje, v katerem živi, in ga hkrati tudi oblikuje. Ti procesi so zelo zapleteni, opažamo pa jih vsak dan – kar pomeni, da jih včasih niti ne ... opazimo.

Sami ste na primer napisali, da ima italijanščina »rada« dolge povedi z zelo kompleksno strukturo. Podobno strukturo mirno prenese tudi slovenščina (oz.: sistem slovenskega jezika), le da se ob branju zdi, kot da je vse skupaj nekam ... čudno. Zakaj? Preprosto: ker take dolge povedi (pa tudi stavki ali besedne zveze) v slovenščini niso običajne. To ne pomeni, da se jih moramo izogibati kot hudič križa. Nasprotno: nekateri avtorji in avtorice so prepoznavni prav zaradi dolgih, kompleksnih povedi – kakršenkoli poseg v njihovo pisanje bi bil neupravičen in celo nasilen.

A vi ne pišete romanov, kajne? Vi želite pač prodajati svoje izdelke, kar pomeni, da se morate čim bolj približati svojim strankam in biti le toliko izvirni, da boste zaradi tega še bolj zanimivi in prepričljivi.

Oglejmo si nekaj primerov:

Pa še en trik je tu: če boste pisali krajše povedi, boste imeli manj težav z vejicami, ki so včasih – priznajmo si! – prava nočna mora.

Načelo krajšanja pa ne velja samo za povedi – pisanje bo učinkovitejše, če bomo nekoliko bolj skopi tudi pri prevajanju dolgih besednih zvez, ki so v italijanščini prava stalnica, v slovenščini pa zvenijo zelo eksotično:

V vseh teh primerih ne gre za klasične napake – z dolgimi besednimi zvezami, stavki in povedmi ni nič narobe. Tako »dolgovezno« pisanje torej ni napačno, je pa neučinkovito: povprečnega slovenskega bralca ali bralko zmoti, kar pomeni, da bo vaše sporočilo ... strel mimo. To pa ni ravno najboljša strategija, ko želimo naslovnika prepričati, mu kaj prodati, ga pridobiti na svojo stran ali z njim preprosto vzpostaviti pozitiven odnos.

Ne pozabimo, da jezik ni sam sebi namen: z jezikom delamo stvari, gradimo odnose in oblikujemo skupnost, v kateri živimo.