»Prepričan sem bil, da mi je glasbena pot usojena«

Mladi, komaj triindvajsetletni slovenski violinist iz Doberdoba, ki je na svoji glasbeni poti osvojil že celo vrsto priznanj in nagrad ter nastopil na prestižnih odrih po Evropi in tudi v New Yorku, je dosegel nov pomemben rezultat. Aleš Lavrenčič je namreč uspešno prestal avdicijo za stalno mesto v vrsti violin prestižnega orkestra veronske Arene.

Z nadarjenim glasbenikom smo se pogovorili o tem velikem uspehu, o katerem pravi, da je gotovo cilj, predvsem pa nov začetek, o njegovi dosedanji glasbeni poti ter o njegovih ambicijah in načrtih.

Najprej vas prosim, da bralcem Primorskega dnevnika opišete svojo glasbeno pot, ki ste jo doslej prehodili.

Prvič sem violino na svoje levo ramo položil pri štirih letih, in to pri Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici pod mentorstvom profesorja Petra Gusa. Dokaj hitro sem nato prestopil v razred profesorja Frančiška Tavčarja, nakar sem se še vedno pri glasbeni šoli Emil Komel predal izkušenim rokam profesorja Jurija Križniča, pod mentorstvom katerega sem dokončal predakademski študij. Zatem sem se vpisal na Konservatorij Jacopo Tomadini v Vidmu, v razred profesorja Stefana Furinija, koncertnega mojstra gledališča Verdi v Trstu in občasno tudi sodelavca orkestra milanske Scale. Furinija je po letu dni na konservatoriju zamenjala profesorica Diana Mustea iz Moldavije. Res sem srečen, da sem jo na svoji glasbeni poti srečal, saj je glasbenica Mustea hkrati izjemna violinistka in izredna profesorica. Takoj sva se ujela, tako da sem z njeno profesionalno pomočjo veliko napredoval. Pod njenim mentorstvom sem leta 2017 v Vidmu zaključil dodiplomski študij, čeprav sem v zadnjem letniku iz raznih razlogov študiral s profesorjem Luciom Deganijem. Istega leta sem maturiral na znanstvenem liceju Simona Gregorčiča v Gorici in sem se takrat tudi odločil, da se bom usmeril izključno v glasbo.

Kako to?

Taka odločitev je prvič padla zato, ker me je takrat glasba – kot sicer tudi danes – zelo zanimala. Poleg tega pa sem bil trdno prepričan, da mi je ta pot usojena. K temu so veliko pripomogli tudi razni mentorji, ki so me nad igranjem violine navdušili, tako da sem temu zelo rad posvečal svoj čas. Nazadnje pa sem to pot ubral tudi zato, ker nisem dobro vedel, na kateri univerzitetni program bi se lahko sploh vpisal. Če v to, kar bi želel početi v življenju, nisi popolnoma prepričan, je po mojem mnenju brez veze, da s tem sploh začneš. Seveda lahko poskusiš, sam pa sem po naravi tak, da moram biti v nekaj resnično prepričan, da z vnemo in zagrizenostjo napredujem. Če se slučajno zgodi, da na poti zabredem, si lahko v takem primeru veliko boljše pomagam.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.