Pahorjev dolg življenjski lok odsevalo pretakanje stilov in jezikov

Dobri zborovodje iščejo dobre pevce in dobri pevci iščejo dobre zborovodje: kadar se najdejo, se iz srečanja lahko rodi nekaj prav posebnega - ansambel, ki je za dokazovanje svoje odličnosti pripravljen veliko žrtvovati, se podrejati strogi disciplini in iskati venomer nove izzive. To je zgodba Vikre, komornega zbora Glasbene matice, ki se je rodil pred devetimi leti na pobudo Petre Grassi kot dekliška skupina in postopoma razširil svoje vrste na moške glasove, ki zvoku vlivajo toplino in globino.

Zgodba o uspehu, ki se obnavlja na vsakem koncertu in na tekmovanjih, ki so zboru prinesla vrsto lovorik, zborovodkinji pa dodaten ugled, kajti Petra Grassi je poleg Vikre vodila že celo vrsto zborov, s katerimi se je povzpela v elito zborovske umetnosti. Vsak nastop je oblikovan s konceptom, ki je formalno in vsebinsko zaokrožen, dodelan do najmanjših detajlov kot gledališka predstava, kot obred, ki ga dirigentka in pevci opravljajo ob polni zavesti svojega poslanstva.

Koncert spomina in dialoga, posvečen Borisu Pahorju, je vse elemente združil v celoto, ki je poslušalce nagovarjala s sporočilno močjo besede in glasbe. Besed zgodovinarke Dunje Nanut, ki jih je Tamara Stanese z občutkom vtkala v glasbeni tok, besed, s katerimi je Boris Pahor skušal opisati grozoto svoje izkušnje - grozoto, ki naj bi po Adornovem mnenju malodane onemogočila nadaljevanje umetniškega ustvarjanja. Grozoto, ki je osrednji, ampak ne vseizčrpajoči del Pahorjevega ustvarjanja, kajti naš pisatelj ni nikoli opustil upanja v boljši del človeštva, zato je tudi glasba skušala zajeti večplastnost in raznolikost njegovega dela in opusa.

Trije sklopi - Z otroškmi očmi, Noč je črna ter Čudež je prav v tem, da človek je - so brez toge sheme odsevali dolg življenjski lok v pretakanju stilov, jezikov in razpoloženja ter ustvarili mozaik, ki se je sestavil in izrisal v estetskem soglasju kock.

Več v jutrišnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.