Obrazi iz mojega filma

»To potovanje brez cilja me je spremenilo bolj, kot sem si pričakoval.« S temi besedami se zaključuje eden mojih najljubših filmov Motoristov dnevnik. Junak filma, Ernesto Guevara, razmišlja o tem, kako ga je potovanje bistveno spremenilo. »Jaz nisem več jaz,« pravi. Tem besedam sledi zaključni del filma, ki je tako čustveno nabit, da se nanj spomnim res velikokrat, čeprav sem ta film zadnjič gledala pred najmanj dvema desetletjema. Režiser se je odločil za zaključek brez besed. Gledalcu ponudi sosledje obrazov, črnobelih slik ljudi, ki so najbolj pripomogli k temu, da njegov »notranji jaz ni več enak«.

Prepričana sem, da vsako dobro potovanje človeka spremeni. S pridevnikom dobro mislim na potovanje, ki pusti dovolj časa in prostora za samoto in tišino na eni ter za pristna srečanja na drugi strani. Če je pot zahtevna, so te spremembe zelo globoke. Težko bomo našli koga, ki je sam prehodil Jakobovo pot oz. Camino de Santiago, se povzpel na osemtisočak, prekolesaril Evropo ali prejadral ocean in se domov vrne enak, kot je šel na pot. Samota nam omogoči zelo iskren in intenziven stik s sabo in odkrivanje delov sebe, za katere nismo vedeli. Včasih se moramo oddaljiti od svojega doma, da lahko spoznamo, kaj je za nas res bistveno, kako si želimo živeti in kakšni si želimo biti. Po drugi strani na nas zelo močno vplivajo osebe, ki jih srečamo po svetu. Na svoji poti srečamo na stotine, če ne na tisoče oseb, a le redke bodo na nas vplivale tako močno, da se jih bomo spominjali še leta in leta kasneje. Osebe, ki nas spremenijo, so ponavadi osebe, ki imajo z nami zelo malo skupnega. Morda je to aborigin, ki smo ga srečali sredi avstralskega deževnega gozda, ali star mehiški ribič, etiopski osemletnik ali direktor pomembne firme iz New Yorka.

V prazničnem času se običajno zadržujemo v krogu domačih – se pravi ljudi, ki so stalnica v našem življenju. A ker je to tudi čas topline in ljubezni, se osebno rada spomnim na osebe z vsega sveta, ki so pripomogle k temu, da sem taka, kot sem. To so osebe, ki jih verjetno ne bom nikoli več srečala, a kljub temu živijo v meni. Ne vem, zakaj bodo nekateri obrazi ostali z mano za vedno in zakaj so drugi zbledeli že po nekaj urah. Verjetno gre za srečanja onkraj besed, ki sploh nimajo racionalne razlage.

Med obrazi, ki so me globoko zaznamovali in si zaslužijo prostor v mojem filmu, je kar nekaj mehiških otrok, ki so me veliko naučili o hvaležnosti. Veliko je močnih in pogumnih žensk. Spoznala sem lepo število takih, ki so same jadrale po svetu na majhnih, neudobnih jadrnicah, takih, ki so prejadrale ocean pri sedemdesetih, osemdesetih in celo devetdesetih letih, in tudi takih, ki so to storile same pred dvajsetim letom. Pomemben obraz je Steven z otoka Tahuata, ki mi je predstavil nov način dojemanja narave. Pri nas »spoštuj naravo« pomeni ne odmetavati smeti v gozdu, on me je naučil biti hvaležna naravi vsakič, ko poberem sadež z drevesa ali ulovim ribo iz morja. Učila sem se ure in ure gledati morje s hvaležnostjo za vse, kar prinaša in kar odnaša. Naučila sem se tudi, da za popolno srečo ne potrebujem čisto ničesar. Tega me je naučil Paul z otoka Huahine, ki je gluhonem, reven in nepismen, a srečen. Med temi obrazi je tudi nekaj takih, ki so mi pomagali v težkih trenutkih, četudi me sploh niso poznali. Oni prav gotovo ne vedo, da nastopajo v mojem filmu, jaz pa jih ne bom nikoli pozabila. Na primer gospa, ki se je naključno sprehajala na kraju, kjer sem doživela prometno nesrečo. Ni me poznala, a ker me je videla samo in zbegano, je brez pomislekov stopila z mano v rešilec in me pospremila v bolnišnico. Ali marsikdo, ki mi je nudil prenočišče, ko nisem imela kje spati. In tisti starejši jadralec, ki je v ladjedelnici vsak dan šel mimo mene, ko sem delala v prahu in vročini, in čisto vsakič našel kako pohvalno ali spodbudno besedo, ki mi je polepšala dan.

Razmišljanje o osebah, ki so mi dale veliko, me napelje na še pomembnejši premislek: ali tudi jaz nastopam v kakšnem filmu? Ali sem kdaj nevede bistveno zaznamovala popolnega neznanca? Koliko dobrega sem naredila? Morda je prav božični čas trenutek, ko bi si vsakdo izmed nas moral postaviti to vprašanje.