Manon Lescaut na odru v vrtincu iluzij

Mestno gledališče v Celovcu je v četrtek, 23. novembra, uprizorilo svojo drugo operno produkcijo v letošnji sezoni. Koncept so zaupali režiserju Igorju Pisonu, ki je v presenetljivi, a pronicljivi postavitvi razkril nova možna branja.

Za priznanega tržaškega režiserja je to že peto sodelovanje s celovškim gledališčem. Leta 2016 je avstrijsko publiko pritegnil s svojo uspešno in večkrat predlagano slovensko dramatizacijo romana Engel des Vergessens (Angel pozabe) pesnice in dramaturginje Maje Haderlap, prvotno zasnovano za ljubljansko Dramo. V naslednjih sezonah sta sledili še otroški predstavi Der Lebkuchenmann (Medeni možiček, 2016) in Das Dschungelbuch (Knjiga o džungli, 2021), leta 2017 pa se je režiser preizkusil v muzikalu Gipsy. Opera Manon Lescaut, s katero je italijanski skladatelj Giacomo Puccini (1858-1924) končno dosegel zasledovano slavo, je torej predstavljala nov glasbeno-gledališki izziv, ki ga je Igor Pison pogumno sprejel in briljantno razrešil.

Puccinijevo delo slovi po čudoviti glasbi, v kateri je avtor spretno spojil italijansko operno tradicijo in svojo neomajno naklonjenost do Richarda Wagnerja, hkrati pa sloni na izredno pomanjkljivem libretu, polnem dramaturških vrzeli in nepojasnjenih časovnih skokov, ki publiki otežujejo linearno dojemanje zgodbe. Besedilo ni podpisano, vendar so muzikologi ugotovili, da ga je v časovnem razponu treh let prepesnilo in preoblikovalo vsaj sedem sodelavcev. Med njimi sta svoje ideje vnesla tudi sam Puccini in celo glasbeni založnik Giulio Ricordi, ki je opero naročil in jo 1. februarja 1893 premierno uprizoril v turinskem gledališču Teatro Regio. Režiserjeva naloga je torej ta, da iz literarnega zmazka oblikuje smiselno celoto, v ospredju katere je predvsem odnos do ljubezenske strasti.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.