Male in velike besede Antonelle Bukovaz

Niz pesniških srečanj, ki jih je v Slovenskem kulturnem domu v Špetru priredil Inštitut za slovensko kulturo v sodelovanju z društvom Robida, se je zaključil v petek, 18. junija, s predstavitvijo pesniške zbirke Antonelle Bukovaz Casadolcecasa - Domljubidom, ki je letos izšla pri založbi Miraggi iz Turina. Objavljena besedila so v italijanščini in v slovenskem prevodu (delno tudi v angleškem), za prevode so poskrbeli Monika Lazar, Veronika Simoniti, Dušanka Zabukovec, Alenka Jovanovski in Marko Ipavec.

S pesnico iz Topolovega se je na špetrskem večeru pogovarjala Vida Rucli. Na vprašanje, ali misli, da je njena poezija »poezija malih besed« (tak je bil tudi naslov oddaje, ki ga je pred kratkim društvo Robida pripravilo za Radio Trst A), je avtorica povedala, da »ko govorimo o malih besedah, je v tem izrazu že nekaj ljubezni, in seveda poezija potrebuje takih besed. Poezija pa je jezik resničnosti, ki uporablja tudi tudi velike besede, takšne, za katere se zdi, da so včasih zelo daleč od nas, ampak odpirajo posebna vrata – pri teh vratih je treba počakati in zaupati tem besedam.«

Struktura knjige Casadolcecasa - Domljubidom je razdeljena na šest delov. »Zbirka je nastala v devetih letih,« je pojasnila avtorica, »zato je sestavljena tudi iz različnih izkušenj mojega pesništva: prvi del z naslovom Domljubidom je na primer nastal kot koncert za glas in zvoke, Antigona pa za sonorično gledališko predstavo, ki so jo uprizorili v Ljubljani in drugje. V enem delu se malo poigram z rimami, skoraj v obliki dnevnika, so pa med najbolj bolečimi besedami, ki sem jih napisala.« Pesem Mèd, s katero je Antonella Bukovaz leta 2017 osvojila kristal festivala Vilenica, govori o odnosu avtorice do problematike mej, zadnji del pa nosi naslov Tiha in goreča - Potovanje iz središča Zemlje.