Carmen: ko dušeča strast postane nasilje

V dobri uprizoritvi vse zgleda čisto naravno na pravem mestu, kot da za predstavitev določenega koncepta ni druge poti. V resnici pa je to sad obvladanja tehnike, izkušnje in kreativnosti, kot je prepričljivo dokazala nova uprizoritev reškega opernega gledališča za puljsko areno, Bizetova mojstrovina Carmen. Umetniška ekipa, ki so jo sestavljali režiser Marin Blažević, Selma Banich, Sandra Dekanić in Alan Vukelić, si je za poseben prostor, iznajdljivo zamislila obrnjeno perspektivo: publika je sedela v parterju in na odru, predstava pa se je dogajala med gledalci na kamniti tribuni. Gledalci so tako imeli istočasno funkcionalno in vsebinsko vlogo: po eni strani so učinkovito polnili praznine, po drugi pa so s svojo čisto vsakdanjo podobo (zamudniki, navdušenci, raztresenci, s pivom ali pahljačo za osvežitev) povedali, da so Carmen, Josè in ostali liki, s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi vedno med nami, tako kot nasilje nad ženskami, ki danes na poseben način izstopa iz te zgodbe (kar je vsekakor pretreslo tudi gledalce 19. stoletja).

V vlogi protagonistke Carmen, katere glavna življenjska sila ni ljubezen, temveč svoboda, je prepričljivo nastopila mezzosopranistka Ivana Srbljan. Don José je bil slovenski tenorist Aljaž Farasin, glavni romantični junak reškega HNK Ivana Zajca, moška protiutež zgodbe pa je bikoborec Escamillo, ki ga je uprizoril basbaritonist Luka Ortar.

Sklepni, ključni prizor umora je vedno izziv za režiserja in Blažević je s svojo ekipo tudi tokrat našel način, da je smiselno in pretresljivo presenetil občinstvo. Brez pretepov, brez nožev, brez rok okrog vratu, noro zaljubljeni José uniči svoj idol z dolgim poljubom. Neobvladljiva strast duši, mentalno in telesno, na odru kot tudi na tribuni življenja. Kjer ima le eno ime – nasilje.

Več v jutrišnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.