TRIDESETLETNIKI: Berlusconijeva generacija

Tiste, ki so se, tako kot podpisani, rodili v začetku devetdesetih oziroma ob koncu osemdesetih let, je ime Silvia Berlusconija hočeš nočeš doslej spremljalo skozi celo življenje. Vse to, kar pišejo izvedenci, kar je zapisano v univerzitetnih knjigah o komunikologiji o njegovem vplivu na svet medijev in na javno mnenje, smo občutili na lastni koži.

Sredi devetdesetih let, ko sem bil star pet, šest, sedem let, je bil Berlusconi dejansko edini priimek kakega politika ali kar celo kake odrasle osebe, ki sem ga poznal. Še zdaj se spominjam, kako se je njegovo ime vseskozi pojavljalo, tako med premori med gledanjem risank na (njegovem) kanalu Italia1, kot v pogovorih odraslih, ki so pogosto, omenjali tega »Berlusconija«. Za ljubitelje športa je bil Berlusconi skorajda mitičen, saj je z mastnimi denarci v nogometni klub Milan pripeljal najprej Nizozemce Ruuda Gullita, Marca Van Bastena in Franka Rijkaarda, nato pa Andreja Ševčenka, Clarencea Seedorfa, Kakaja in vrsto drugih zvezdnikov. Vsi opisi njegovih podvigov so bili, tudi po zaslugi medijev, ki si jih je lastil, filmski, epski. Večina je gotovo slišala za anekdoto o njegovem prihodu na nogometno igrišče s helikopterjem leta 1986, takoj potem ko je prevzel Milan.

Berlusconijevo ime je zaznamovalo dejansko vse italijanske vlade, ki smo jih doživeli pripadniki moje generacije. Bolj kot za njegova dejanja v vlogi političnega liderja pa se ga najbrž spominjamo zaradi »izvendržavniških podvigov«, saj sploh ni treba, da zdaj brskamo po Googlu, da bi se spomnili na imena, kot so Ruby (Rubacuori), Noemi Letizia, »bunga bunga« ter na najrazličnejše njegove sodne afere. Vsi tudi vemo, kje je Arcore, občina z le 17.000 prebivalci. Spomnimo se njegove bandane po presaditvi las, njegovih »trikov«, kot je bil znameniti »kuku« Angeli Merkel v Trstu, njegovih pogostih seksističnih izjav - splet je preplavljen s tovrstnimi videoposnetki. Seksizem se je vseskozi patološko ponavljal, od grobe žalitve na račun Rosy Bindi v oddaji Porta a Porta («Rosy Bindi je bolj lepa kot pa inteligentna«) leta 2009, vse do »anekdote« decembra lani, torej približno le pol leta pred smrtjo, ko je nogometašem Monze - njegove zadnje športne »igračke«, ki jo je delil z zvestim Adrianom Gallianijem - obljubil za nagrado v primeru zmage proti Juventusu »avtobus poln prostitutk«. Zanje seveda ni uporabil tako »nedolžne« besede.

Omenjene primere lahko naštevamo kar na pamet, ne da bi jih iskali ali preverjali na spletu, saj so se njegove izjave in geste brez večjih težav vtisnile v spomin, kar tudi priča o Berlusconijevi osebnosti. Vsa njegova dejanja so bila medijsko tako napihnjena in izpostavljena, da je nemogoče, da bi iz rokava natresli toliko anekdot o katerikoli drugi znani osebi, ki je zaznamovala zadnjih trideset let. V dobrem in v slabem seveda.Take osebe pa najbrž niti ni. Berlusconi je namreč postal del »splošne kulture«, ne tiste visoke, a vsekakor ime, ki je v zadnjih letih predstavljalo Italijo v svetu. Večkrat v ne ravno najlepši luči.

Če je na domačih tleh Silvio nudil neskončen zaklad, iz katerega so lahko črpali komiki in satiriki, je predvsem v tujini na Berlusconijev račun letela marsikatera ironična, a tudi kritična opazka. Naj izkoristim priložnost, da pri tem omenim morda le redkim znan primer, ki pa lahko marsikaj pove o tem, kako so tujci gledali na Silvia, a tudi o tem, kaj je pomenil njegov vpliv v Italiji.

Berlusconijevo ime se je namreč pojavilo tudi v epizodi televizijske nadaljevanke How I Met Your Mother, ki je prav tako zaznamovala mojo generacijo. Ko se protagonista Lily in Marshall kregata, ali naj ob selitvi iz ZDA v Italijo s seboj prineseta tudi nek star in obrabljen kavč, je v ameriškem izvirniku mogoče slišati »šalo«, da »Italija ne potrebuje nečesa starega, ki se ne more zadržati, ki smrdi po alkoholu in raznih drogah, saj že ima nekdanjega premierja Silvia Berlusconija«. V Italiji zaradi kar konkretne cenzure teh besed nismo nikoli slišali. Nadaljevanko je namreč predvajal Silviov Mediaset, tako da so navedeno poved prevedli le z »Italija ima že dovolj težav z osebami, ki ji vladajo«. Vitez sploh ni bil omenjen.

Kljub temu je Berlusconi v Italiji osvojil skoraj vse, kar se je osvojiti dalo, saj so njegovi politični in podjetniški vzponi, ne glede na okoliščine, ki so jih spremljali, zgodovinski. Na politični ravni mu je najbrž zmanjkal le naskok na predsedstvo republike, na kar so nedvomno vplivale tudi sodne afere. Na mednarodni ravni pa Silvio ni dočakal tistega, kar si je verjetno najbolj želel, in sicer, da bi ga izven italijanskih meja priznavali kot velikega državnika.