SVEČANOST: Bella ciao rešila čast Italije

Uradna Italija se še ni poklonila taboriščnicam in taboriščnikom na Rabu. Tega ni naredila niti ob sobotnem spominskem dogodku ob 80. obletnici osvoboditve tamkajšnjega italijanskega taborišča, na katerega so borčevska združenja Italije, Slovenije in Hrvaške povabila predsednika Sergia Mattarello. V Kampor ni prišel niti italijanski veleposlanik v Zagrebu, ki na slavnost bi lahko poslal vsaj spominski venec. Škoda za veliko zamujeno priložnost.

Čast Italije so v soboto pod pekočim soncem v Kamporju rešili VZPI-ANPI, italijanski zgodovinarji in številni tisti (med njimi so bili članice in člani Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič), ki so na koncu zapeli Bella ciao. Borbena italijanska pesem in pomenljive besede državnega predsednika VZPI-ANPI Gianfranca Pagliarula, ki se je opravičil za nasilje italijanskega fašizma, čeprav tega ni bil dolžan storiti, niso ublažile odsotnosti predstavnikov Italije.

Iz italijanskih diplomatskih virov smo neuradno izvedeli, da italijanski veleposlanik na Hrvaškem ni mogel na Rab, ker tam ni bilo predsednika republike. To je za las povlečeno opravičilo.

Pred leti se takratni predsednik Carlo Azeglio Ciampi med obiskom v naši deželi, kljub uradnemu vabilu in številnim pritiskom, ni hotel pokloniti internirankam in internirancem v Gonarsu. Na koncu je Kvirinal delno »popustil« in v Ciampijevem imenu je venec pred spomenikom v furlanski nižini položil visok funkcionar predsedstva republike, če se ne motim njegov vojaški svetovalec.

Predsednika Mattarello cenimo kot prijatelja slovenske manjšine v Italiji in Slovenije ter kot tistega, brez katerega ne bi prišlo do vrnitve tržaškega Narodnega doma Slovencem. A tedaj - tega ne smemo pozabiti - je bila na oblasti druga Contejeva vlada in desnica je bila v opoziciji. Skratka, čisto drugačne politične razmere in zelo drugačno politično vzdušje v državi.

Dejstvo, da Italija doslej ni prišla na Rab, tudi takrat, ko so jo vodile levosredinske vlade, ima po mojem globlje vzroke, ki pa si jih ne znam pojasniti.

Uradni Rim je, čeprav z zamudo, obžaloval italijanska grozodejstva v Grčiji in v Afriki, močno pa se zatika, ko gre za nasilje nad Slovenci, Hrvati in ostalimi narodi nekdanje Jugoslavije. Le zakaj?