Prijava
Dark Theme
Ko sem včeraj dopoldne prišla v uredništvo, me je pričakala kuverta Društva slovenskih književnih prevajalcev. Razveselila sem se je, kot se razveselim vsakega vabila na kulturni dogodek v slovensko prestolnico. Ko pa sem jo odprla, sem ugotovila, da me je društvo vabilo na podelitev Lavrinove diplome Darji Betocchi. Tiste iste diplome, ki smo jo v ponedeljek zvečer proslavili v Gregorčičevi dvorani v Trstu. Tiste iste diplome, ki so jo tržaški prevajalki izročili 29. maja v Ljubljani.
Na kuverti je žig »Ljubljana, 25.05.2019, 9:22«, kar pomeni, da je vabilo na relaciji Ljubljana-Trst, od Tomšičeve do Montecchijeve ulice, potovalo nič manj kot 18 dni.
Podoben scenarij se v našem uredništvu ponavlja tako rekoč vsak dan. Ne glede na to, kdo je pošiljatelj – pa naj bo to predsednik republike ali Cankarjev dom –, vabila nas vedno dosežejo, ko je dogodek že mimo. K sreči so nekateri pošiljatelji razumeli, da je z italijansko pošto nekaj hudo narobe (o čemer pričajo tudi nešteti protesti uporabnikov na spletu), in nam vabila pravočasno posredujejo tudi po mailu. A problem ostaja. In je ne glede na razloge in vzroke, ki bi jih navedla piarovska služba italijanske pošte, nerazumljiv.
Lepo prosim, vrnite nam poštne vozove na konjsko vprego.
