POMISLEKI: Najmanj me skrbijo evropske volitve

Naslov, zapisan tule zgoraj, pove natančno tisto, kar mi te dni, vsak dan posebej, že navsezgodaj zjutraj, najprej pride na misel. Pove namreč, da se na svetu dogaja toliko resnih, usodnih stvari, ki zbujajo skrb in prispevajo h kar malo temačni podobi vsakdana, da volitve v Evropski parlament že zjutraj romajo na obrobje. Pa naj se politiki, taki in drugačni, levi in desni, poklicni in ljubiteljski, pretkani in nerodni, populisti in vsi trije ali štirje morebitni ne-populisti še toliko trudijo.

Bombardirajo nas z novicami, komentarji, namigi, kdo ve, s čem še vse. Od jutra do mraka, potem še ves večer. Pa se volilna kampanja sploh še ni zares začela! Ko smo pred dnevi v obeh Goricah in malo od daleč in mimogrede tudi povsod drugod slavili tisti zgodovinski dan, ko so nas v bruseljski Evropi pred dvema desetletjema vzeli za svoje, je bil morda pravi trenutek za reklamne akcije. Takrat bi vplivneži in strankarski mojstri za marketing koga od naših državljanov še navdušili za kakšno reklamno geslo kandidatov za evropske poslance, potem se je spet vse hitro umirilo. Zdaj gre za resne skrbi.

Dogajajo se stvari, ki resnično vplivajo na naš vsakdan in tudi na svetovni mir. Če je mir v tem našem vsakdanu sploh še oprijemljiva kategorija. Gaza na obrobju Izraela, med morjem in peklom,spominja na grobnico, izjave Benjamina Netanjahuja o Gazi pa na Hitlerjeve napovedi končne rešitve judovskega vprašanja. V Ukrajini tudi še kar naprej padajo bombe, Volodimir Zelenski pa je dopolnil pet let na prestolu. Končal je mandat, pa ga ni mogoče zamenjati, ker med bombami ni mogoče hoditi na volišča. Če mu kdaj uspe skleniti mir, Rusi lahko rečejo, da njegov podpis ne velja, ker ni bil izvoljen ...

Potem v nedeljo nenadoma umre, zdi se, da res v helikopterski nesreči, iranski predsednik Ebrahim Raisi, njegovo ime bo v Evropi kmalu pozabljeno, pa ne bi bilo, če bi preživel, bilo mu je menda namenjeno, da bo vrhovni verski voditelj. Zaradi tega še malo bolj nevarno postaja na vsem Jutrovem.

Na Slovaškem so sredi trga v podeželskem mestu sredi dopoldneva meni nič tebi nič ustrelili predsednika vlade. Ni se zgodilo v Gazi, ne v Jeruzalemu, kjer je nemirno že več kot sedem desetletij, pa tudi že veliko prej je bilo. Sredi srednje Evrope se je zgodilo, v srcu Evropske unije!

Čisto vseeno je, ali je Robert Fico kot politik deloval bolj z leve (tako je menda res bilo v njegovih začetkih) ali bolj z desne (tako je bilo, ko je drugič priplezal na oblast, takrat so ga strmoglavili zaradi umora novinarja, ki je razkril, da po Slovaški rovari kalabrijska ‘ndrangheta), ali pa, da se je udinjal sosedu Orbanu in malo bolj oddaljenemu polbogu carju Putinu (tako se dogaja, odkar je na oblasti že tretji mandat). Čuden tič ne ravno mladih let ga je ustrelil vsem pred očmi, o njem pa trdijo, da je zagovornik prav Ficovih vrednot. Vsaj sklepali bi lahko, da premierja ni napadel zato, ker je pokazal hrbet Ukrajincem. Kdo bi vedel!

Robert Fico zdaj k sreči okreva, morda se spet vse vrne v stare tirnice, vsaj malo pa je atentat gotovo pretresel vso Evropsko unijo. Vsaj moral bi jo. Spodobilo bi se. Ni preprosto, če med pripravami na evropske volitve politično dejavni starejši slovaški državljan, trdijo, da celo ni duševno in umsko neuravnotežen, ustreli enega izmed predsednikov vlade države Evropske unije.

Sredi vsega tega dogajanja se 27 evropskih držav pripravlja na volitve. Ponujajo nam sezname kandidatov, celo prepiramo se, kdo je bolj pravi in kdo manj za v Bruselj. Sem in tja se kdo spomni, da se pravzaprav ne spominja več, koga vse smo imeli na seznamih pred petimi leti. Če ne bi zavidali izvoljenim za dobre bruseljske plače, se najbrž tudi njihovih imen ne bi spomnili. Zanimivi so do izvolitve, potem je vseeno. V Bruslju tako ali tako postanejo del svojih političnih skupin, drug drugemu so nasprotniki, naši levi proti našim desnim, tako kot doma. Ne pa skupni zastopniki slovenskih interesov.

Najbrž bom šel vseeno volit, spodobi se. Res ni lepo, da smo Slovenci na repu po volilni udeležbi na evropskih volitvah. Kdo ve, morda se še vedno ne čutimo kot pripadniki skupne evropske domovine. Naši odposlanci so zmeraj nekam hodili, najprej na Dunaj, potem v Beograd, eni tudi v Rim.