POMISLEKI: Balkan že gori, pa tega še ne opazimo

V Srbiji še nikoli ni bilo toliko protestov s toliko udeleženci, kakor jih je zadnje čase. V Makedoniji se bo zdaj zdaj dogajalo nekaj podobnega, v Republiki srbski v Bosni je potrebna samo še majhna vžigalica, pa bo zagorelo daleč naokoli. Samodržec Vučić v Srbiji, tisti, ki je bil nekoč zraven z gromkimi grožnjami Bošnjakom pri obleganju Sarajeva, potem pa pri utrjevanju trdega režima v Beogradu, se poskuša preleviti v borca za mir in razvoj, tudi ljubljanski župan mu drži ravbarske lojtrice, po svetu ga še zmeraj podpirajo, ker upajo, da bo ohranil na Balkanu vsaj navidezni mir.

Vsak teden študenti v Srbiji napolnijo ulice in univerze, šolski proces je že dolge mesece prekinjen, zraven so na protestih tudi starši, pa veliko intelektualcev, katerih otroci so že zdavnaj diplomirali.

Srbski nemiri so tako mirni in miroljubni, da ne v Srbiji ne kje drugod na Balkanu ljudje ne doumejo, kako je kaj takega mogoče prav v Srbiji. Vstaja brez nasilja, celo brez voditeljev, ki bi jih bilo videti, pa brez znanega, objavljenega programa, je nekaj neverjetnega. Zdi se, kakor da so ljudje na ulicah čisto drugi in drugačni od vladajočih elit, politikantskih klik zadnjih desetletij, ki so zakuhale vojno v Bosni, navsezadnje so največ prispevale tudi k razkroju rajnke Jugoslavije.

In vendar so časi po svetu taki, da hujše, bolj usodne stvari zlahka preglasijo pol milijona miroljubnih srbskih protestnikov, ki so začeli svoj boj že pred meseci, ker se je podrl nadstrešek pred železniško postajo v Novem Sadu. Študenti so šli na ulice, ker nikomur ni prišlo na pamet, da bi kaznoval krivce za petnajst mrtvih, ki jih je streha pokopala pod seboj. Dali so jo graditi kitajskemu podjetju, ki je ponudilo delo z najmanjšimi stroški. Korupcija je načela vse, nikomur ni bilo mar, da lahko slabo načrtovana in še slabše grajena streha nad pločnikom pred postajo pokoplje babico z vnukinjo, ki sta sedeli na klopci pod nadstreškom.

Še huje je bilo ta konec tedna v Kočanih v Makedoniji. Zdaj ji rečejo Severna Makedonija, celo ime si je bila pripravljena spremeniti, da bi prišla v Evropo, pa so ji tam vrata še kar naprej zaprta. Stremuh, ki je hotel zaslužiti še malo več, je v stari napol podrti šupi naredil dvorano za koncerte. En sam vhod je imela, vanjo je zvabil tisoč petsto mladih ljudi, drug po drugem so hodili, ko so bežali pred ognjem. Na odru so se šli ognjemet, pa je zagorelo. Zdaj sicer res letijo glave županov, direktorjev in ministrov, mladih življenj to ne bo vrnilo. Nekaj podobnega se je zgodilo pred leti prav blizu Ljubljane, pod Šmarno goro, tri dekleta so umrla, lastnik lokala se je po obsodbi skril na tujem, potem je kazen po zakonu potekla, vrnil se je, hišo že spet ponuja za veselice, nihče se ne zgane.

V Bosni, v Banjaluki, ki je prestolnica srbske Bosne, je izbruhnil drugačne vrste škandal, ki grozi, da bo zanetil hud požar. Bosansko sodišče je obsodilo na zaporno kazen in prepoved opravljanja funkcij tamkajšnjega samodržca Milorada Dodika, ki sicer živi na Dedinju v Beogradu. Kot davno nekoč Tito v Jugoslaviji ali pa Fidel Castro na Kubi (še veliko je bilo podobnih, tudi zdaj jih imamo pri nas doma) Dodik ne prizna sodišča, vse bo storil, da se bo izognil sodbi in vladal še zelo dolgo. Tudi bosansko državo je pripravljen še bolj uničiti in zanetiti vsakršno vojno. Američani so v Daytonu naredili tak mirovni sporazum, ki ne more zdržati. Naredili pa so vsekakor več kot Evropska unija, ki se tudi takrat ni bila sposobna o ničemer dogovoriti.

Tako kot so Američani Bosno, so nekoč papeži risali zemljevid Amerike, po drugi vojni pa trije vsemogočni na Jalti Evropo. Njihove zmote plačujemo še dandanes, ko tedanji razrez dežel in risanje meja nista nič več pravi in resnični zemljevid Evrope. Vse se začenja znova, nove meje zdaj rišeta samo še dva, ruski samodržec Putin, Stalinov naslednik, in ameriški ne čisto uravnoteženi poslovnež Trump, slovenski zet.

Kako bosta zarisala naše zemljevide, še ne vemo. Tudi tega ne vemo, koliko bo v hlačah Evropejcev, ki se pogovarjamo samo še o nakupovanju orožja, ker smo se na smrt prestrašili, ko se nam je odrekel Trump. Mi, ki nas je pol milijarde in smo svojčas nekaj pomenili, smo izgubili zavetnika in zaščitnika, ki nas je po drugi vojni ves čas branil pred zdaj samo še 140 milijoni Rusov.