POD PREPROGO: Pendrek po zobeh arogantne desnice

V špageti vesternih velja, da ko človek s pištolo sreča človeka s puško, je človek s pištolo mrtev človek. Kaj pa, ko ošabna političarka z maturitetno diplomo sreča žensko z dvema univerzitetnima diplomama in vrhunsko menedžersko kariero v pol ducata držav sveta? Ključ zmage Alessandre Todde na sardinskih deželnih volitvah ni le v tem, sta pa ošabnost in nekultura desnice igrali vlogo. Pravi tekmec ni bil Paolo Truzzu oziroma Trux, kot si je dal po dučejevsko tetovirati na notranjo plat bicepsa, kar veliko pove o človeku. Tekmica je bila Giorgia Meloni, ki je prihrumela na otok, ga dala prelepiti z lastnimi jumbo plakati, misleč, da bo zlahka zmagala. Doživela je pekoč poraz, najhujši v poldrugem letu na čelu vlade.

Komentatorji ugibajo, ali gre za muho enodnevnico ali za prvo lastovko, ki naznanja novo pomlad leve sredine. Bomo še videli. Pretirano je misliti, da bo par tisoč glasov razlike (0,4 v odstotkih) kot poljub očarljivega princa iz dolge politične kome zbudilo levosredinsko Trnuljčico. Zmaga je bila zelo tesna, je pa pomembna in nepričakovana. Včasih kotaljenje majhne kepice sproži velik plaz.

Več razlogov daje misliti, da Sardinija ne bo brez posledic in to ne le iz bolj vraževerskega kot politološkega razloga, ker so volilni izidi na otoku v preteklosti pogosto anticipirali razvoj na državni ravni. Razlogi so globlji, začenši z desnico.

Sardinija je pokazala, da je razklana, čeprav se zavoljo oblasti navzven kaže enotna. Pa ni. Premierka je likvidirala prejšnjega (zelo slabega) predsednika dežele in ga nadomestila z svojim (še slabšim) kandidatom. Liga in z njo povezani avtonomisti so se maščevali z navzkrižnim glasovanjem za druge kandidate.

Sardince je razkačila premierkina aroganca, ko je iz Rima ukazovalno posegla tako z izbiro kandidata kot z lastno podobo na plakatih. Še večjo škodo je povzročila, ko se je na shodu v Cagliariju muzala in pačila kot slaba komedijantka prosvetne dramske skupine, povedala pa ni nič o Sardiniji in temah, ki so zanimale volivce.

Obstaja še ena plat arogance. To so pendreki, s katerimi so policijski hrusti v Pisi in Firencah udrihali po dijakih, ki jim je mar za Palestino. Sardinci so videli posnetke podivjanih robocopov. Kot je ocenila Alessandra Todde, so s svinčniki odgovorili na pendreke.

To so bile glavne napake desnice. Kaj pa na drugi strani? Izhodišče ni bilo najboljše. To, kar naj bi bila široka leva sredina, je bilo razdeljeno. Komični duo Carlo (Calenda) & Matteo (Renzi) je soliral v podpori Renatu Soruju. Kaj neki so v tej navezi počeli ostanki komunistične prenove, mi ni jasno. Na dlani pa je, da so utvare malih nadutežev o velikem centru po Milanu in Rimu dobile še tretjo, upajmo dokončno, zaušnico. Naj počivajo v miru.

Kljub zavrženim 8 odstotkom glasov pa je ta poteza po svoje pomagala levi sredini: bila je manj široka, zato pa bolj homogena in prepričljiva. Sposobna in pametna kandidatka je volivce nagovarjala s temami, kot so zdravstvo, delo, sociala, okolje. Izognila se je prenašanju rimskih političnih igric na otok in bila kar se da konkretna. Vžgala je upanje v alternativo.

Modra sta bila tudi Giuseppe Conte in Elly Schlein, tako z izbiro dobre kandidatke kot s tem, da sta medsebojno tekmovalnost dala v ozadje in stavila na skupno dobro, uspeh koalicije. Svoje je prispevala tudi levo-zelena tretja noga, ki je s tremi listami zbrala 10 odstotkov, več kot vsa sredinska naveza. Zlasti za sekretarko DS je bilo tveganje veliko. Opozicija v stranki, vključno z Renzijevimi petokolonaši, je komaj čakala, da se ji maščuje za primarne volitve in za zbliževanje z G5Z. Schlein si je utrdila položaj in nakazala, da je edina politična alternativa vladajoči desnici v trdnem zavezništvu DS-G5Z.

Za vogalom so nove deželne volitve v Abrucih, Bazilikati, Piemontu, Umbriji. Brez pretiranih pričakovanj – saj ni vedno nedelja – bodo vse te dežele preizkusni kamni za verodostojnost leve sredine kot politične alternative za državo, ki bi – Papeete docet - lahko prišla v poštev prej, kot vsi pričakujejo. Zanimiv pokazatelj je zasuk v medijih. Doslej so peli ubran slavospev Giorgi Meloni, kot so pred njo Matteu Renziju in Mariu Draghiju, češ, njeni ministri so zanič, ona pa je uspešna, odločna, sposobna. A res? Na Sardiniji so se pod šminko pokazale prve gube.