POD PREPROGO: Nihče ne bo varen, če vsi ne bodo svobodni

Na knjižnem sejmu v Frankfurtu je Slavoj Žižek potisnil prst v oko hipokriziji evropske intelektualne in politične smetane glede izraelsko-palestinskega vprašanja. Dilema ni navijanje za brutalnost Hamasa ali izraelske vojske, dveh plati iste medalje, ki druga drugi pomagata netiti sovraštvo v brezizhodni spirali nasilja. Žižek je boleče vrtal v evropsko licemerstvo rekoč, da je sam organizator holokavsta Reinhard Heidrich bil za judovsko državo v Palestini: »Pripravljeni smo sodelovati z njimi, vendar ne tukaj v Nemčiji. Morali bi iti tja.«

Filozof to imenuje antisemitski sionizem, navidezno protislovje, ki pa nam pove, zakaj je prav desnica v EU in ZDA, ki ima v sebi globoko zakoreninjen antisemitizem, danes najbolj brezpogojno na strani Izraela. Če si kdo drzne opozoriti na krivde obeh strani, je ožigosan za podpornika Hamasa. Tega se moramo otresti, trdi Žižek, preseči navijanje za eno stran proti drugi in biti dosledno in do konca ZA pravice palestinskega naroda in PROTI antisemitizmu. Eno ne gre brez drugega.

Zadel je bistvo problema, tako kot prodorna hebrejska intelektualca Noam Chomsky in zgodovinar Ilan Pappè. V knjigi On Palestine iz leta 2015 (v italijanščini Palestina e Israele: che fare?) tudi onadva razmišljata o sionističnem antisemitizmu ZDA in Evrope, ki daje potuho vsaki skrajnosti izraelskega nacionalizma. Zato je v Evropi skoraj teže biti kritični do Netanjahujeve rasistične politike, kot so v Izraelu novinarji Haaretza. Vsaj za zdaj, saj Likudov minister za komunikacije Šlomo Karhi načrtuje nov zakon-nagobčnik za vse osumljene »delitve sovražnikove propagande«. V Evropi se to že dogaja. Po 7. oktobru, če nisi brezpogojno za Izrael, si antisemit in prijatelj Hamasa. Celo če se imenuješ Moni Ovadia ali Gad Lerner.

Sionizem ni bil nujno zlo, pravi Ilan Pappè. Ni bilo neizbežno, da se naselitev Judov v Palestini izvede na škodo tam živečih Arabcev. Njegove socialistične in liberalne struje so težile k sožitju s Palestinci. Jude je sekulariziral, versko pripadnost je nadgradil z laičnim nacionalnim čutom, ki pa se je iz evropskih nacionalizmov nalezel najslabšega - odklanjanja drugačnosti. Sionizem je tako že ob nastanku Izraela leta 1948 postal nacionalistična religija (Chomsky) in ga pogojuje vseh 75 let obstoja. Nadomestil je britanski kolonializem in nadaljeval s kolonialno dominacijo nad »manjvrednim« narodom, ki je v bistvu rasistična.

Iz vojne v vojno, s politiko odlašanja in pogajalskega izigravanja je zasledoval načrt Velikega Izraela s ciljem nadzora nad vso Palestino, kar je danes že stvarnost. V njej je skoraj sedem milijonov Palestincev (drugih sedem je v izgnanstvu), in pol milijona več Judov. Dva milijona Palestincev živita v samem Izraelu kot drugorazredni državljani, saj je se država razglasila za konfesionalno, iz česar sledi, da vrsta političnih, lastninskih in drugih pravic ni enakih, če si Jud ali pa nisi. 2,3 milijona Palestincev živi v Gazi in te dni vidimo, kako je z njimi, dva in pol na Zahodnem bregu in Jeruzalemu, kjer se morajo iz dneva v dan umikati že 800 tisoč judovskim naseljencem.

Mirovni sporazum v Oslu leta 1993 je priznal delno avtonomijo Palestincem, prvi korak na poti do samostojne države. Kaj pa so dobili? Kolektivni zapor v Gazi in 163 med sabo nepovezanih bantustanov na 18 odstotkih preostalega ilegalno zasedenega ozemlja. Geslo »dve državi za dva naroda« je mit, ki mu nihče ne more več verjeti. Chomsky in Pappè se sprašujeta o možnosti ene same, ne več samo judovske ampak večnacionalne demokratične države, kjer bi enakopravno sobivala oba naroda. Sobivanje in ne več ločevanje. Nasprotje neizrekljivega načrta vseh levih in desnih izraelskih vlad, ki v strahu pred demografsko prevlado Arabcev, cilja na njihov izgon ali zapiranje v rezervate. Zavedata se, da je to oddaljena utopija, ki je nočejo ne nacionalisti v Tel Avivu ne džihadisti v Gazi. V obeh narodih so tudi zdrave sile, ki ne pridejo do besede, toliko manj v teh dneh terorja in maščevanja, a to še ni dovolj. Potreben bi bil močan in složen pritisk mednarodne skupnosti, kakršen je privedel do odprave apartheida v Južni Afriki. ZDA in EU v primeru Izraela tega nočeta in to je najslabša možna usluga Izraelcem. Kajti Izrael ne bo zares varen, dokler tudi Palestinci ne bodo svobodni.