POD PREPROGO: Kolikor glav, toliko Evrop

Vsi za Evropo. Kajpak. Toda kakšno? Giorgia Meloni si jo želi še naprej podrejeno ZDA, toliko bolj zdaj, ko je na oblasti njen Donald. Zato je v rimski parlament z žolčnim napadom na manifest z Ventoteneja vrgla običajno dimno petardo, da bi pozornost odvrnila od delitev v vladni koaliciji. Vendar niti v opoziciji ni jasnosti.

Shod, ki ga je v Rimu sklical Michele Serra, je privabil pisano množico z modrimi zastavami EU, a tudi mavričnimi miru in kako ukrajinsko. Ljudi je bilo precej, a najbrž manj, kot bi pričakovali glede na velik medijski trušč. Organizatorji so jih ocenili 30 tisoč, Serra celo 50, kvestura največ 15 tisoč. Mediji so tokrat prezrli policijsko oceno in večinoma navajali le Serrovo.

Nič čudnega, ko pa je bil glavni sponzor časnik La Repubblica skupine Elkann, ki si od plana Re-Arm EU obeta denar za prestrukturiranje avtomobilske industrije v orožarsko. Kakorkoli, naj jih je bilo 50 ali 15 tisoč, je bila udeležba pisana. Morda preveč pisana, da bi njeno sporočilo bilo enoglasno.

Na trgu so bile navzoče vsaj tri ideje Evrope. Ena je bila v sozvočju s planom oboroževanja. Zanjo so trije med sabo sprti mušketirji politične sredine Calenda, Renzi in Maggi, pa tudi dobršen del veljakov Demokratske stranke (DS), ki so v Evropskem parlamentu glasovanje o oboroževanju izkoristili za poskus obračuna s sekretarko Elly Schlein.

Druga je ideja sekretarke DS, naklonjena skupni evropski obrambi in, če potrebno, povečanju investicij v orožje, vendar kritična do plana Ursule von der Leyen, ki vodi v oboroževanje 27 nacionalnih vojsk držav članic in s tem šibi, ne pa krepi EU.

Tretja ideja je načelno mirovniška, za skupno obrambo, vendar brez ficka več za orožje, za kar EU že zdaj potrosi trikrat več kot Rusija. To stališče zavrača dominantni aksiom, da Rusija ogroža EU. Zasidrano je v družbeni levici, sindikatu CGIL, zvezi ANPI, stranki AVS, ki so kritično pristopili k manifestaciji, pa tudi v zvezi ARCI in Gibanju 5 zvezd, ki jih ni bilo zraven.

Katero je torej bilo sporočilo s shoda? Nobeno. Bil je lep praznik demokracije, je dejal Serra, ker so različno misleči omikano stali drug ob drugem. Res, a so tudi odšli domov vsak s svojim prepričanjem. Serra nazadnje ni mogel povzeti nič več kot poziv: »Naredite nekaj, ne vem kaj, a nekaj ukrenite!« Podoben votel poziv je precenjeni Mario Draghi pred nedavnim namenil voditeljem EU.

Treba se je izjasniti, kakšno Evropo hočemo. Idealizirano iz manifesta z otoka Ventotene ali surovo realno Evropo kapitalskih trgov, ki išče izhod iz krize s preustrojem avtomobilske industrije v orožarsko? Spinellijev federalistični manifest nikoli ni zaživel, ker ga vodilni politični skupini EU, ljudska in socialdemokratska, nista hoteli uresničiti.

Neoliberalna maastrichtska EU je svetlobna leta daleč od tistih idealov. Ne verjamete? Preberite si 18 strani resolucije, ki jo je v podporo planu Re-Arm odobril Evropski parlament. Le kratek izbor cvetk:

EU je trenutno napadena; Putinova vojna proti Ukrajini je napad na evropski mirovni red; Kitajska spodkopava mednarodni red; Kitajska predstavlja tveganje za svetovno varnost in gospodarske interese EU; zaščititi moramo strateške interese EU na afriški celini; v interesu EU je, da Ukrajino obravnava kot sestavni del evropskega varnostnega sistema; Črno morje je vojaška proriteta za EU in Nato, ki se z rusko grožnjo spopadata tudi na Baltiku; Ukrajina se pogumno bori za naše evropske vrednote; ozemeljska celovitost Evrope je ogrožena; Rusija in njene zaveznice so največja grožnja za EU; ukrajinska varnost in evropska varnost "sta ista stvar"; glavna strateška projekta EU sta Vzhodni ščit in Baltska obrambna črta; EU poziva države članice, naj dobavijo več orožja in streliva Ukrajini pred koncem pogajanj; če bi bila Ukrajina prisiljena v predajo, bi Rusija krenila proti drugim državam; države EU in zaveznice Nata naj odpravijo vse omejitve uporabe zahodnih orožnih sistemov, dobavljenih Ukrajini, proti vojaškim ciljem na ruskem ozemlju; članice EU naj namenijo vsaj 0,25 % BDP za vojaško pomoč Ukrajini.

Jože Pirjevec je v Glosi briljantno povzel paranojo voditeljev EU in članic: na steno so si naslikali hudiča in se ga zdaj bojijo. Dragi gospe in gospodje, to ni moja Evropa. Bojim se, da kmalu ne bo niti vaša, saj jo vodite v pogubo.