Prijava
Dark Theme
Države sveta so v letu 2023 v orožje in vojaško opremo skupno vložile rekordnih 2443 milijard dolarjev, enajstkrat več od 224 milijard, ki jih letno vložijo za odpravo lakote, bolezni, revščine. Enoletno povečanje obrambnih stroškov za 200 milijard dolarjev je skoraj izenačilo globalni vložek v pomoč nerazvitim. To je prva ugotovitev iz poročila stockholmskega mednarodnega inštituta SIPRI, nevladne organizacije, ki se ukvarja z raziskavami o varnosti, konfliktih in miru.
Druga ugotovitev zadeva porazdelitev teh stroškov. Prva vojaška velesila so kajpak Združene države Amerike. Lani je njihov delež znašal 916 milijard dolarjev z 2,3-odstotnim letnim porastom. Porast je manjši od svetovnega povprečja, kljub temu pa ZDA ohranjajo daleč prvo mesto s 37 odstotki vseh globalnih investicij v orožje.
Na drugem mestu, a daleč zadaj, je Kitajska, ki je lani oboroževanju namenila 296 milijard dolarjev oz. 12 odstotkov svetovne porabe. Kitajci so povečali naložbe za 6 odstotkov, to pa je bilo tudi 29. leto zapored, ko so te stroške povečali. Kljub temu ne dosegajo niti tretjine zneska, ki ga v vojaške zmogljivosti vlagajo ZDA.
Na globalne stroške za oboroževanje so močno vplivali številni oboroženi konflikti. Posebno potratna je vojna v Ukrajini, kjer obe strani množično uporabljata rakete, drone in ogromne količine topniške municije. Vse to veliko stane, še več pa stanejo protiraketni obrambni sistemi. Rusija je vojaške stroške lani povečala za 24 odstotkov. Dosegli so 109 milijard dolarjev, s čimer je Rusija na tretjem mestu v svetu po vojaških izdatkih. Sorazmerno še bolj je svoje izdatke povečala Ukrajina, kar za 51 odstotkov na skoraj 65 milijard dolarjev, s čimer je na 8. mestu v svetu.
Pospešeno se oborožuje tudi Evropa, ki z orožjem zalaga Ukrajino, obenem krepi in modernizira lastne arzenale. V tej eskalaciji daleč prednjači Poljska, ki je lani investicije v orožje povečala kar za 75 odstotkov. V povprečju so v EU vojaški stroški zrasli za 16 odstotkov, kar je največji porast v 35 letih po koncu hladne vojne. Porast ni bil enakomeren: v zahodni Evropi je znašal 10, v vzhodni pa kar 31 odstotkov.
SIPRI je tudi izračunal skupni delež zveze Nato. 31 držav brez Švedske, ki je bila v zavezništvo sprejeta letos, je lani za orožje potrosilo 1341 milijard dolarjev, krepko več kot polovico vsega svetovnega zneska, točneje 55 odstotkov. Več kot dve tretjini prispevajo ZDA, vendar se delež drugih članic pakta povečuje. Številke potrjujejo, da je Nato še vedno dominantna vojaška velesila v svetu, ki s svojo vojaško močjo usmerja mednarodne odnose.
Poročilo SIPRI vsebuje poleg številk in opozorila na nesorazmerje med stroški za orožje in proti lakoti v svetu še več političnih ugotovitev. Izpostavil bi dve. Ena je teža industrijsko-vojaškega kompleksa v ZDA, pred vsiljivim vplivom katerega na politiko je že leta 1961 svaril predsednik Dwight Eisenhower. Njegova moč se je v desetletjih še povečala. S prehodom na neoliberalni kapitalizem, v katerem se je finančna sfera razrasla na škodo realnega gospodarstva, ostaja orožarska industrija najtrdnejša realna gospodarska osnova. Vanjo se steka vse več državnih sredstev, tako kot farmacevtska industrija za časa covida orožarne zagotavljajo finančnim skladom velike profite na vložen kapital.
Drugo ključno vprašanje je podnebna kriza, na katero imajo vojne dvojni vpliv. Po eni strani bojna sredstva in opustošenje na vojnih žariščih povečujejo toplogredne izpuste, po drugi se javni denar od ukrepov za kljubovanje podnebni katastrofi preusmerja v oboroževanje. Zgovoren primer je EU, ki je zadnja leta z velikim pumpom razglašala tranzicijo v zeleno preobrazbo, zdaj pa denar od podnebja preusmerja v orožje.
SIPRI zato poziva države in še bolj družbena gibanja, naj naredijo vse, kar morejo, za ustavitev vojn in oboroževalne eskalacije, za omejevanje mednarodne trgovine z orožjem in naj se složno zavzamejo za omilitev posledic segrevanja podnebja. Čas je za sklic 4. posebnega zasedanja generalne skupščine ZN na temo razoroževanja, so zapisali. Prejšnja tri so bila še v času hladne vojne, zadnje pred 36 leti, tik pred padcem berlinskega zidu in pred nastopom unilateralizma ZDA, ki je potisnil v kot ZN. Čas bi bil za nov multipolarni svet. Ga bomo dočakali?
