PERSPEKTIVE: Dva obraza iste igre

Sreda, 26. maj 1993. Olympique Marseille premaga AC Milan z 1:0 in postane prvi francoski klub, ki je osvojil najprestižnejše evropsko tekmovanje. Finale Lige prvakov je hkrati predstavljal tudi spopad dveh vizionarjev, dveh mogotcev, ki sta nogomet uporabila kot odskočno desko za dosego absolutne moči: Bernarda Tapieja in Silvia Berlusconija. Dve zanimivi figuri, pri katerih lahko najdemo veliko vzporednic.

Oba sta svoja imperija zgradila iz nič. Tapie, nekdanji glasbenik in poslovnež, je obogatel s prevzemi propadajočih podjetij, ki jih je nato s svojo karizmo in agresivnimi poslovnimi potezami ponovno spravil na noge. Berlusconi, gradbeni magnat in medijski mogotec, je spremenil italijansko televizijo, jo prilagodil novemu času in postal nesporni vladar medijske krajine v Italiji. Njuna pot ni bila le poslovna. Bila je osebna zgodba o samoizgradnji, ambicijah in neizmerni želji po moči.

Nogomet kot orodje vpliva

Oba sta razumela moč množic in vedela, da je nogomet največja arena, kjer lahko osvojita srca ljudi. Tapie je leta 1986 kupil Marseille, Berlusconi pa le leto prej Milan. Pod njunim vodstvom sta kluba dosegla vrhunec. Nogomet zanju ni bil zgolj strast, bil je orodje. Tapie je Marseille uporabil za utrjevanje svojega političnega vpliva, Berlusconi pa Milan kot sredstvo za gradnjo svoje podobe in osebnega kulta.

Tapie je v politiki videl priložnost za širjenje svojega vpliva, Berlusconi pa je politiko dojemal kot naravno nadaljevanje svojega obvladovanja medijev. Oba sta bila populista, govorniška mojstra, ki sta znala nagovoriti množice in jim ponuditi točno tisto, kar so si želele slišati.

Tapie je postal minister v socialistični vladi Françoisa Mitterranda, Berlusconi pa je leta 1994 postal predsednik italijanske vlade. Oba sta uporabljala šport, zabavo in medije kot platforme za uveljavljanje svoje politike. A Berlusconi je imel nekaj več. Imel je popoln nadzor nad informacijami, lastne televizijske mreže, lastne časopise in neizmeren kapital.

Zanimivo je, da sta oba imela tudi glasbeno plat. Berlusconi je v mladih letih igral klavir in celo izdal album romantičnih pesmi, Tapie pa je posnel več šansonov in nastopal kot pevec. Oba sta bila dobra pripovedovalca zgodb, prodajalca sanj, ustvarjalca iluzij.

Ljubezenske afere

Oba sta bila poznana po svoji karizmi in privlačnosti za ženske. Tapie je bilpogo sto opažen v družbi lepotic, rad se je obdajal z luksuzom in glamurjem. Čeprav je bil poročen, se ni nikoli povsem odrekel življenjskemu slogu playboya.

Berlusconi pa je v tem segmentu šel še dlje. Njegove legendarne bunga bunga zabave, povezane z mladoletnimi dekleti, in ljubezenske afere so postale del italijanske politične mitologije. Njegove zveze s televizijskimi voditeljicami, igralkami in manekenkami so bile redna tema v časopisih. Kljub škandalom je vedno našel način, da se je izvlekel; bodisi s humorjem, z zanikanjem ali s preusmerjanjem pozornosti drugam.

Njuna sposobnost manipulacije javnosti je bila tako opazna ne samo v politiki in nogometu, temveč tudi v zasebnem življenju. Bila sta mojstra samopromocije, ki sta vsako svojo afero obrnila sebi v prid ali jo preprosto pometla pod preprogo.

A tako kot v nogometu tudi v življenju ni večnih zmagovalcev. Tapiejev imperij se je zrušil, ko so ga ujeli pri podkupovanju nasprotnikov v Ligue 1. Škandal je uničil Marseille, klub so kaznovali, Tapie je končal v zaporu in bil politično uničen. Njegov padec je bil hiter in neizprosen.

Berlusconi pa je nasprotno vedno našel pot nazaj. Kljub neštetim sodnim procesom, obtožbam o korupciji, prostituciji, davčnih prevarah in političnih manipulacijah, se je vedno znova pobral. Njegovi mediji so poskrbeli, da javnost nikoli ni pozabila njegove podobe uspešnega, očarljivega voditelja, ki zna poskrbeti za ljudi.

Konec igre

Njuni poti, polni osupljivih podobnosti, sta se v končnici povsem razšli. Tapie je umrl leta 2021, politično in finančno zlomljen, brez vpliva, ki ga je nekoč imel. Berlusconi pa je kljub vsem škandalom, sodnim procesom in nasprotnikom ostal močan vse do konca. Ne le kot nekdanji premier, temveč tudi kot senator, medijski mogotec in celo lastnik Monze, kluba, ki ga je popeljal v Serie A. Tapie je izgubil svojo igro. Berlusconi pa jo je igral do zadnjega trenutka in po svoje zmagal.

Dve sporni osebnosti, poslovneža še prej kot politika. Lahko ju cenimo ali zavračamo, to je stvar osebne presoje. Sam pa sem mnenja, da gre za dva zanimiva profila, ki ju je vredno primerjati. Negativen vpliv, ki sta ga imela na ljudi in družbo, je druga zgodba.