Prijava
Dark Theme
Pred kratkim sem na počitnicah v Španiji doživel zanimiv prizor. Ko sem se v polno nabiti restavraciji hotel umakniti gostom pri sosednji mizi, ki niso mogli mimo, in ob tem komentiral, da je hodnik ozek, jaz pa debel, je v lokalu zavladala smrtonosno neprijetna tišina. Kmalu zatem so mi španski prijatelji razložili, da je v javnosti neprimerno uporabljati besedo debel. V španski javnosti beseda »gordo«, kastiljski prevod besede debel, šteje za žaljivko.
To ne pomeni, da v Španiji debelih ljudi ne opisujejo ali ti magično postanejo suhi, preprosto so v španski družbi v zadnjih letih veliko naredili, da so oblikovali vključujočo in spoštljivo družbo, ki manjšine in pripadnike ranljivih skupin pozitivno vključuje v vsakdan. Eden izmed aspektov te vključujoče politike je jezik. Zato v javnosti ljudi ne označujejo za debele in enako se na primer ne uporablja beseda hendikepiran. Tudi pridevnik star ni v široki uporabi pri komunikaciji med neznanci.
Čeprav bi lahko bila na prvi pogled taka izbira videti kot cenzura, naj zagotovim, da ni tako. Oseba s prekomerno težo je taka in taka tudi ostane. Oseba s hendikepom je taka in to tudi ostane. V Španiji se je z leti preprosto razvil zelo globok čut do besedišča. Španci so razumeli moč, ki jo imajo besede in so ubrali pot inkluzivnosti ter spoštovanja šibkejših.
Besede imajo namreč zelo veliko moč. Tako moč in tak prizvok, ki jim ju pripišemo mi. Beseda debel ima tako v Sloveniji kot v Italiji negativno konotacijo. Velikokrat je uporabljena slabšalno, če ne celo žaljivo. Velik delež krivde nosimo sami, ker smo proizvod okolice. Če za hip pomislimo na spletne trgovine z oblačili, v katerih nakupujemo, so tam manekenke in manekeni vedno suhi, mišičasti, lepi, mladi, srednje visoki, v večini primerov belopolti, redko kdaj temnopolti.
Družba nam vsiljuje stereotipe lepote. In v tej družbi, v kateri živimo in rastemo, se, če ne odgovarjamo omenjenemu stereotipu, počutimo neprimerne. Družba nas identificira in oriše kot neprimerne, drugi ljudje pa na nas kažejo s prstom. V zadnjih desetletjih, ko se je moč medijev in blagovnih znamk eksponencialno povečala, se je znatno povečalo tudi število mladoletnikov, ki ne sprejemajo pripisane identitete. V zadnjih letih se je na primer znatno povečalo število mladoletnikov, tako ženskega kot moškega spola, z anoreksijo in bulimijo. Mladoletniki in tudi odrasli se ne sprejemamo kot to, kar res smo.
Vse to je sad bolne družbe, ki preveč pozornosti posveča zunanjemu videzu, premalo pa notranjemu dobremu počutju. Problem ni kilogram ali dva odveč. Problem ni biti visoko dekle. Problem je konstantno vsiljevanje nerealne ideje o tem, kakšni bi ljudje morali biti, s posledičnim izpuščanjem cele vrste marginaliziranih družbenih skupin. Dejstvo, da v risankah otrokom že od malega prikazujemo, da so princese lahko temnopolte, na vozičku, debele, nizke, plešaste in podobno, bo v otrocih le vzbudilo čut sprejemanja in, oprostite za naslednjo besedo, normalnosti.
Del javnosti je pred kratkim na primer močno razburila novica, da je v novi različici filma Mala morska deklica glavna igralka temnopolta. Ali možnost, da bi v novem filmu serije 007 Jamesa Bonda nadomestila ženska. Razumem debato o zgodovini teh likov, ampak resnično, kje je problem, če bi radi prikazali svet, ki ni stereotipno nedostopen, temveč bliže heterogenemu svetu, v katerem živimo?
Dejstvo je, da živimo v svetu, ki vse bolj pozorno sprejema raznolikost naših družb, ki se spreminja in v katerem beli moški srednjih let ni več edina sprejemljiva kulturna matrica. Drugačnosti ne obravnavamo več kot manjvrednega odstopanja, ki ga je treba normalizirati. Danes drugačnosti sprejemamo, se jih zavedamo in jih spoštujemo.
V tem svetu, v katerem smo lahko, karkoli si želimo, poskusimo biti sočutni do sočloveka. Ne sodimo na prvi pogled, ampak prisluhnimo drugim in pozorno opazujmo. Bodimo kritični do standardiziranega vsiljevanja, in če nam je kaj tuje ali nerazumljivo, to povejmo. Na prijazen način, ampak povejmo. Naučili se bomo česa novega in kdo ve, mogoče nam bo celo všeč.
