KOROŠKI FOKUS: Avstrijska nevtralnost v negotovosti

Avstrija je leta 1955 z državno pogodbo in jamstvom zavezniških sil znova postala neodvisna in samostojna država. S sprejetjem posebnega ustavnega zakona se je takrat zavezala tudi k trajni nevtralnosti. Tega ni spremenil niti njen pristop k Evropski uniji leta 1995, saj so lahko tudi druge države članice v okviru Unije, denimo Irska ter do pred kratkim Finska in Švedska, ostale nevtralne.

V času mednarodnih napetosti in vojn, tudi v Evropi, bi si marsikdo mislil, da je nevtralnost, še posebej vojaška, poseben privilegij, ki bi ga rade dosegle tudi druge države na naši celini. Finska in Švedska sta se sicer odločili drugače in se včlanili v zvezo Nato, toda Avstrija in Irska vztrajata pri nevtralnosti. Prav tako Švica, ki pa ni članica Evropske unije.

Toda avstrijski nevtralnosti so začeli nasprotovati. Sicer obe največji vladni stranki, ljudska in socialdemokrati, še naprej odločno zagovarjata status nevtralnosti, toda tretji vladni partner, liberalci (Neos), ki v novi vladi vodijo zunanjo politiko, temu odkrito nasprotujejo. Alpska republika se je torej znašla v kočljivem položaju, razprava o ohranitvi nevtralnosti ali celo morebitni odpravi pa se je šele začela.

Avstrija je predvsem v času socialdemokratskega kanclerja Bruna Kreiskyja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja slovela prav zaradi aktivne politike nevtralnosti in bila pri tem deležna širokega priznanja mednarodne javnosti. Spomnimo se le na njeno aktivno vlogo v sporu med Izraelom in Palestinci, ki se je sredi devetdesetih let v Oslu - žal le začasno - pomiril s podpisom mirovnega sporazuma in po dogovoru med Jicakom Rabinom in Jaserjem Arafatom o načrtu dveh samostojnih držav.

Prednost avstrijske nevtralnosti je tudi navzočnost pomembnih mednarodnih organizacij in ustanov, saj je Dunaj - poleg Ženeve - postal drugi najpomembnejši sedež Združenih narodov (OZN) v Evropi s številnimi ustanovami in tudi sedež drugih mednarodnih nevladnih organizacij. Avstrijska prestolnica je v preteklosti gostila tudi številna srečanja predstavnikov svetovnih velesil in drugih pomembnih deležnikov, ko je šlo za reševanje mednarodnih sporov. Npr. pogajanja o dogovoru z Iranom o jedrski problematiki, ki pa ga je Donald Trump - enostransko - preklical že v svojem prvem mandatu predsednika Združenih držav Amerike.

Zdajšnja razprava o smiselnosti trajne nevtralnosti v avstrijski notranji politiki pa je - ali koga preseneča? - »izbruhnila« predvsem zaradi vojaške nevtralnosti. Tudi zato, ker se je zahtevi liberalcev pridružil še precej pomemben del zagovornikov iz vrst vojaških strokovnjakov, ki jim sedanje t. i. partnerstvo za mir v okviru Nata ne zadošča. Menijo, da bi bila zamenjava nevtralnosti s članstvom v severnoatlantski vojaški zvezi boljša možnost. Njihova utemeljitev: samo članstvo v Natu bi državi zagotovilo varnost, nikakor pa ne (preživeta) nevtralnost.

Temu nasprotujejo zagovorniki nevtralnosti, ki bi Avstrijo spet radi videli v vlogi priznanega nevtralnega posrednika. Sploh v času, ki je poln nevarnih vojaških, političnih in tudi gospodarskih sporov in v katerem se napoveduje nova tekma oboroževanja, ki ne izključuje niti jedrskega orožja. Zagovorniki trajno nevtralne Avstrije se pri tem sklicujejo tudi na aktualno javnomnenjsko anketo, po kateri aktivno nevtralnost države zagovarja od sedemdeset in osemdeset odstotkov Avstrijk in Avstrijcev. Prav tako večina parlamentarnih strank, vključno s skrajno desničarskimi populističnimi svobodnjaki.

Zgleden primer, kako neka država lahko vodi aktivno in mednarodno priznano nevtralnost, je Švica - ne le z vojaškega, temveč tudi s političnega in gospodarskega vidika. Tako je jasno, da bo morala Avstrija storiti bistveno več kot v zadnjih treh desetletjih, odkar je članica Evropske unije. Podlaga za to je ustavni zakon o trajni nevtralnosti, ki ji nalaga skrb za primerno vojaško obrambo države, obenem pa krepitev aktivne politike nevtralnosti.

Časi, ko se je Avstrija obnašala kot sopotnik, ki ni pripravljen veliko prispevati in se pri vprašanju lastne varnosti zanaša na zaščito drugih, so mimo. Razprava o avstrijski nevtralnosti se je začela, a še zdaleč ne končala.