BOKSARSKA VREČA: Banane so zdrave za naše možgane

Februar je za Slovence mesec kulture, kar je širok pojem in včasih zmede človeka. Predvsem pri sodobni umetnosti se marsikdo vpraša: »Kaj je zdaj to? Je to sploh še kultura?« Marsikdo trdi, da je kultura tratenje denarja. Saj ni od nje nobene koristi.

Nekje sem prebral, da je pravi napredek za Slovence, v prvi polovici 19. stoletja, prinesla greznica, ne Prešernova poezija. Franz Kafka bi z antibiotiki v nekaj tednih ozdravel, pisanje mu življenja ni rešilo. Kultivirani nacisti, ki so zvečer poslušali Beethovna, so naslednji dan nemoteno vodili koncentracijsko taborišče. Če kultura sama po sebi ne izboljša človeka, kaj potem z njo?

Vzemimo v pretres sodobno umetnost, na primer instalacijo Maurizia Cattelana Comedian, ki so jo pred kratkim prodali pri dražbeni hiši Sotheby’s za 6,24 milijona dolarjev. Umetnina je sveža banana, prilepljena na zid s srebrnim lepljivim trakom. Vsakodnevni predmet, ki ga umetnik postavi na nepričakovan prostor, pridobi drugo vrednost in pomen. Readymade umetnost; zelo znan primer je pisoar Fontana Marcela Duchampa.

Vrnimo se k banani, ker imata sveže sadje in umetnost dolg odnos. Lok se idealno pne od slik Giuseppeja Arcimbolda in sega do Cattelanove banane. Čeprav je moj prvi stik s sadjem v muzeju instalacija Capri Battery umetnika Josepha Beuysa, z rumeno žarnico, ki črpa energijo iz lepe rumene limone. »Baterijo zamenjamo vsake 1000 ur,» je Beuys še pripisal. Na srečo limono zamenjajo pogosteje. Navidezno je gesta brez smisla, morda slaba nemška ironija. V resnici pa je to dobra metafora človeške požrešnosti, ki iz narave na vse načine črpa energijo.

Za umetnost velja podobno kot za medicino: kar nima protiučinkov, nima niti učinka. Dobra umetnost v nas sproži razmišljanja. In razmišljanja so provokacije. Provokacije žal vedno dojemamo negativno, saj nas predramijo iz šablonskega življenja in nam razblinijo iluzijo idile.

Ne vem, ali bi danes umetnik poklical prostitutko, da bi jo naslikal v oblekah Device Marije. O tem bi se verjetno veliko pisalo, televizijske klepetalnice bi se vnele in zelo verjetno bi ligaš Matteo Salvini po zraku opletal s svojim rožnim vencem. A Caravaggiu se to danes odpusti, ker je slika La Morte della Vergine stopila v umetnostni kanon.

Marsikdo lahko ugovarja, da Maurizio Cattelan ne izdeluje svojih del, baje da ne zna niti držati svinčnika v roki. Zakaj je potem tako znan? Cattelanova banana ima vrednost, ker si jo je on zamislil. Z razvojem umetnosti se je pomen koncepta postavil v ospredje. Premakniti razmišljanje ljudi iz stanja, v katerem so: to je delo kulture. Od uvedbe perspektive v slikarstvu tja do sodobnih instalacij. Umetniška dela odpirajo nova razmišljanja tudi v glavah, ki tega niso več vajene. Se vam ne zdi, da je danes enako zahtevno in utrudljivo, kot je klesati kamen, pripraviti nekoga k razmišljanju?

Na spletni strani Finestre sull’arte beremo: »Michelangelov David je odražal vrednote renesanse, medtem ko Comedian odraža naš čas: to je obdobje, zaznamovano s potrošništvom, spektakularizacijo, negotovostjo in spremembami družbenih odnosov. Umetnost je vedno odsevala kulturne, družbene in ekonomske spremembe svojega časa.«

Kultura je zavedanje človeka, da je del neke širše skupnosti in jo izziva s preizpraševanjem samoumevnega in obče sprejetega. Dreza v prašno prepričanje, da je tradicija nedotakljiva. In ima dolgotrajno, inspirativno moč.

Umetnostni kritik Philippe Daverio je pred leti že izpostavil dokumentaristično moč Cattelanovega dela, ki bo čez desetletja odlično ponazorilo votlost današnje politike: če je katerakoli banana lahko umetnina, potem je res kdorkoli lahko tudi predsednik države.

In spomnimo, da je Cattelan, rojen v Padovi leta 1960, posvetil ZDA posebno umetnino: 103-kilogramsko, iz čistega zlata ulito delujočo straniščno školjko. Leta 2016 jo je muzej Guggenheim ponujal na posodo Donaldu Trumpu, da bi jo razstavili v Beli hiši.

In to ne da bi vedeli, da bo taisti predsednik čez nekaj let načrtoval še bolj dragoceno greznico.