Vrhunski zborovski poklon Borisu Pahorju

V aprilu je na predzadnjem abonmajskem koncertu Kulturnega doma Nova Gorica nastopila vokalna skupina Vikra (komorni zbor Glasbene matice), ki jo vodi Petra Grassi. V Novi Gorici se je Vikra predstavila s programom posvečenim Borisu Pahorju, s katerim je v januarju leta 2023 gostovala v abonmaju Gledališča Pavarotti-Freni v Modeni, s katerim so obeležili dan spomina (deportiranih) in dialoga.

Mednarodno priznana dirigentka Petra Grassi je pristopila k oblikovanju tega programa z veliko odgovornostjo, s spoštovanjem in z zborovsko disciplino. Program je razdelila v tri tematske sklope, ki so ponazarjali življenjske mejnike pisatelja Borisa Pahorja. Njegovo otroštvo, vprašanje smrti, ki ga zaznamovala izkušnja v taborišču, ter povojni preporod z mednarodno potrditvijo pisateljskega dela. Vsak del so sestavljale redko slišane skladbe tako slovenskih kot tudi italijanskih skladateljev, pa tudi tistih, ki živijo v zamejstvu in tistih, ki nosijo tuje priimke, imajo pa slovenske korenine.

Z otroškimi očmi

Prvi del - Z otroškimi očmi - je vseboval, kljub navidezno lahkotnem naslovu, tehtna in zahtevna dela Marija Kogoja, Emila Adamiča in Antona Lajovca, ki jih je Vikra zapela natančno, presunljivo in zbrano. Intenzivnost je gradila čez ta tri krajša dela in dosegla prvi vrhunec s Scite puer sodobnega italijanskega skladatelja Giovannija Bonata. Pri izvedbi te kontemplativne skladbe z abstraktno zvočnostjo je dirigentka pevce razporedila po vsej dvorani in tako ustvarila akustično zanimivo rezoniranje čez ves parter. Vikra je pokazala, kaj pomeni pevska disciplina, poslušanje drug drugega in obenem obdržati ekspresivnost. Prvi del se je sklenil z zanimivo Chicchi di riso Pavleta Merkùja.

V drugem delu, Noč je črna, so zazvenele pesmi s temačnejšo vsebino in razpoloženjem: Hugo Wolf, Pavle Merkù, Josip Ipavec in Tine Bec. Vsaka je prinesla svojo zgodbo, vsaka dramatično nabita, zahtevna tako tehnično kot interpretativno, čemur pa je Vikra kljubovala z navdušujočo osredotočenostjo, izvedbeno jasnostjo in doživetostjo, da so pesmi globoko segle v srce poslušalcev. Ipavčeva Zimska je prinesla nekoliko svetlejše razpoloženjske odtenke. Kulminacija je nastopila s pretresljivima Merkùjevima Madrigaloma dobre smrti 1 in 2. Beceva Deliver me, o Lord, je z domiselno izrabo zmožnosti glasu in zborovskega petja vzbujala celo srhljiva občutja.

V zadnjem delu, Čudež je prav v tem, da človek je, se program vsebinsko odpre proti svetlobi. Kot protiutež sodobni zborovski ustvarjalnosti Ambroža Čopija, Patricka Quaggiata in Federice Lo Pinto (tudi članice zbora), so se oglasila dela dveh pomembnih slovenskih skladateljev: iz obdobja renesanse Jacobusa Gallusa, iz 20. stoletja pa Marija Kogoja, mojstra glasbenega ekspresionizma, s katerim se je spored tudi zaokrožil in se z njim znova vrnil na začetek, kot življenjski krog, cikel, ki se ponavlja - čas, ki se stalno vrača na svoj začetek. Oh come to me in dreams Federice Lo Pinto je prav tako kot Becevo delo navdušilo z zanimivi zvočnimi rešitvami in spretnim vodenjem glasbene misli ter dobrim poznavanjem zvočnih sposobnosti človekovega glasu.

Koncert je bil vsebinsko zahteven, interpretativno in tehnično na visokem nivoju. Tako zbor kot dirigentka sta na oder novogoriškega Kulturnega doma stopila z vsem spoštovanjem do publike in ustanove. Na odru se je veliko dogajalo, zbor je poleg a cappella pel tudi ob spremljavi glasbenikov, violončelistke Katarine Kozjek, pianistke Martine Salateo, violinistke Katje Dadič, vsi po vrsti so bili odlični. Dve skladbi je dirigiral član zbora, perspektivni dirigent Tom Varl. V vsakem sklopu je z recitacijami odlomkov Borisa Pahorja dodala kanček poetične lepote igralka Patrizia Jurinčič Finžgar, blesteli so tudi pevci solisti, Martin Kozjek, Tilen Lancner Federica Lo Pinto, Nejka Čuk. Bil je vrhunski zborovski dogodek neizmerne globine in umetniškega naboja.