Solkanske izvire hočejo povezati s potjo

Studenci so bili vedno tesno povezani z življenjem solkanskega življa, tako kmetov kot frančiškanskih redovnikov solkanskega hospica in tukajšnjih plemičev. Delček njihovih skrivnosti je odslej razkritih v novem dokumentarnem filmu z naslovom Skrivnosti izvirov v Solkanu, v katerem so moči združili učiteljica tehnike, fizike in astronomije na osnovni šoli Solkan Mojca Milone in njeni učenci, zgodovinar Jernej Vidmar Bašin in režiser Miran Brumat. Film so v začetku leta zavrteli v Solkanu, kjer bi v prihodnje radi uredili tudi posebno pot, ki bi povezovala prav vse nekdanje izvire pitne vode.

Studenci pitne vode v Solkanu še danes predstavljajo izredno zanimivo naravno in kulturno dediščino kraja. V njih so še po drugi svetovni vojni domačinke prale perilo, pri studencih so se ljudje srečevali, iz korit so zajemali vodo, ki so jo rabili za kuho, otroci so lovili rake in še bi lahko naštevali.

Vsak izvir je zanimiv

»Vsak od izvirov je po svoje zanimiv. Vendar v filmu nismo predstavili vseh, ampak smo jih pod drobnogled vzeli le nekaj,« priznava zgodovinar Jernej Vidmar Bašin, čigar pripoved je rdeča nit filma Skrivnosti izvirov v Solkanu. Kot enega najbolj zanimivih izvirov omenja Palačev izvir, ki so ga nekdanji lastniki obzidali in se je ohranil do današnjih dni ter se danes nahaja na severnem delu Solkana, ob Skalniški cesti. Ta je po Vidmarjevih navedbah nekoč oskrboval s pitno vodo bližnjo graščino oziroma dvorec, ki je starim Solkancem poznan z imenom Palač in so ga podrli po nacionalizaciji sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Leta 1785 voda do kuhinje

»Vodovodni sistem je bil pozidan po vsej verjetnosti v 18. stoletju. Iz ohranjenih pisnih virov je mogoče ugotoviti, da je leta 1785 vodovodni sistem dovajal vodo v kuhinjo dvorca, hkrati pa je voda služila kot dekorativni element, ker je napajala kamniti baročni vodnjak v graščinskem parku,« poudarja zgodovinar.

Vodovodni sistem so lastniki graščine v stoletjih izpopolnjevali in dograjevali, tako da je dobil v prvi polovici devetnajstega stoletja dokončno podobo, ki se je z določenimi preureditvami ohranila do današnjih dni.

»Del tega vodovodnega sistema je upodobil slikar Anton Gvajc na platnu z naslovom Vodnjak v Solkanu. Nastala je pred prvo svetovno vojno, ko je slikar učil risanje na srednjih šolah v Gorici, sliko pa danes hrani Narodna galerija v Ljubljani,« nadvse zanimivo zgodbo Palačevega izvira razkriva Jernej Vidmar Bašin. Danes vodovodni sistem še vedno deluje in oskrbuje s pitno vodo dve gospodinjstvi. Sistem obsega iz kamna zidano podzemno obokano zajetje, kamor priteče voda iz zemeljske razpoke.

Leta 2003 so ob gradnji solkanske obvoznice prvotni kamniti zbiralnik podrli, malo stran pa zgradili nov betonski in ga oblekli v kamen, tako, da ima zunanji izgled podoben prvotnemu.

Ohranjen napis v latinščini

Leta 1700, tako Vidmar, so patri frančiškani iz Svete Gore v brajdi solkanskega frančiškanskega hospica obzidali in uredili izvir v Zagradu.

Na to spominja na prvotnem mestu ohranjeni latinski napis z velikimi črkami vklesanimi v kamnito preklado, goriški meščan druge polovice 19. stoletja, Anton von Mailly, pa je v svojih Goriških spomenikih zapisal, da so pod Sv. Katarino na lokaciji, ki nosi ime Zagrad, ponoči na silvestrovo k studencu hodila solkanska dekleta, da bi na gladini vode ugledala obraz bodočega ženina.

Čistost vode so nekoč potrjevali v njej živeči raki. Če se od izvira v Zagradu napotimo po poti, ki vodi na Sv. Katarino naletimo po nekaj sto metrih na tretji obzidan izvir imenovan Supot. Tudi ta je zanimiv, nahaja se namreč tik ob poti, nekoč pa naj bi oskrboval posest plemičev Bartolomejev (vilo Bartolomei) in okoliških kmetov. Kot dodaja zgodovinar, so se v filmu poleg omenjenih studencev dotaknili tudi starega jezu ob Soči.

Maunufaktura do leta 1916

»Manufaktura papirja z mlinom, ki je delovala zaradi jeza na Soči, je obratovala vse do leta 1916, ko so italijanski vojaki zasedli Gorico in zbombardirali tudi manufakturo. Njeno obzidje pa je ostalo in je vidno še danes«. Še marsikatero drugo posebnost solkanskih izvirov je na filmski trak ujel Miran Brumat, ki priznava, da je film nastajal dolgo, skoraj tri leta.

»S snemanjem filma smo začeli že pred epidemijo covida, ki nam je pošteno prekrižala načrte. Zato smo snemali občasno, v vseh letnih časih, tako da je v filmu slišati tako petje škržatov kot videti zimsko podobo kraja. Poleg Jernejeve pripovedi o solkanskih studencih pa je mogoče prisluhniti tudi zgodbam raznih drugih domačinov, ki govorijo v narečju. Nekateri so znali sočno povedati, kaj vse se je dogajalo ob vseh teh solkanskih izvirih, to pa smo nazorno pokazali tudi v filmu,« pravi. Kot dodaja, so tako ulovili skrivnosti, ki jih je njegova generacija o studencih v Solkanu še vedela, a jih mnogi danes na žalost ne poznajo več.