»Prizadevati si moramo, da se mladi ponovno začnejo odločati za ta poklic, saj ima v zdravstvu temeljno vlogo. Brez preprosto ne gre,» pravi Erik Laurencic, 41-letni diplomirani zdravstvenik iz Doberdoba, ki je bil prejšnji četrtek imenovan za novega goriškega pokrajinskega predsednika zbornice zdravstvene nege (Ordine delle professioni infermieristiche).
Laurencic to delo opravlja že osemnajst let. Ko je zaključil študij na Univerzi v Trstu, se je zaposlil v službi 118 v Gorici, kjer je delal deset let, nato je vstopil v deželno operativno centralo Sores v Palmanovi. Aprila 2020 je bil med prvimi sto prostovoljci, s katerimi so reševali kadrovsko stisko v deželah, kjer je koronavirus povzročil kolaps zdravstva, poslali so ga v Turin. Po tej izkušnji se je - kot številni drugi kolegi v zadnjih letih - odločil za samostojno opravljanje tega poklica. Z Laurencicem smo se ob začetku štiriletnega mandata pogovorili o načrtih in izzivih, ki jih ima pred sabo zbornica, pa tudi o težavah, ki so vzrok za »beg« zdravstvenih delavcev iz javnega v zasebni sektor.
Koliko članov ima vaša zbornica na Goriškem in katere so njene naloge?
Naša zbornica zastopa diplomirane medicinske sestre in diplomirane zdravstvenike ter diplomirane sestre in zdravstvenike, ki delajo na pediatričnem področju; v naši pokrajini imamo približno 1220 članov. Za opravljanje teh poklicev je članstvo v zbornici obvezno. Prva naloga, ki jo ima naša ustanova, je zaščita zdravja občanov: zdravstvene storitve mora namreč nuditi usposobljeno osebje, ki poklic obvlada. Ob tem smo dejavni tudi na področju preventive in zdravstvene vzgoje, dolžni smo dalje skrbeti za strokovnost članov, spoštovanje deontologije, preprečevanje zlorab ter nudenje informacij in podpore kolegom, ki jo potrebujejo.
Ne nazadnje skrbimo za obvezno izobraževanje zdravstvenikov in medicinskih sester: ob ponujanju brezplačnih tečajev nudimo članom tudi možnost, da dostopajo do nekaterih drugih tečajev po ugodnejši ceni.
Katere so trenutno glavne težave na vašem področju?
Glavni problem, s katerim se spopadamo, je upadanje števila mladih, ki se odločajo za ta poklic. Predvsem po pandemiji covida-19 je število vpisanih na univerzitetne programe zdravstvene nege strmo upadlo, kar ne velja samo za našo deželo. Študentov je na teh smereh povsod malo.
Ob tem povzroča težave tudi odhajanje zdravstvenih delavcev, ki so zaposleni v javnih zdravstvenih ustanovah, v zasebni sektor, saj so razlike v plači znatne, ali celo v tujino, kjer so pogoji dela neprimerno boljši.
Kam odhajajo?
Odhajajo v Nemčijo, Francijo, Švico, Avstrijo, vem pa tudi za kolege, ki so odšli v Avstralijo ali celo v Združene arabske emirate. V tako oddaljene kraje zdravstvene delavce zvabi boljši zaslužek, a tudi cela vrsta drugih ugodnosti, od brezplačnih letalskih kart do stanovanj. »Beg« zdravstvenih delavcev se je po covidu močno povečal po vsej Italiji, a je bil opazen že pred pandemijo. Ne gre samo za plače, katerih povprečje je, če se omejimo samo na zasebni sektor, v Italiji za 20 do 30 odstotkov nižje od evropskega, temveč tudi za pretirano breme dela, neplačevanje nadur, pomanjkanje zaščite in nalaganje odgovornosti.
Kako lahko kot zbornica pripomorete k temu, da se ta trend spremeni?
Mi lahko opozarjamo na težave, zato da se razmere v javnem zdravstvu izboljšajo, pa mora med sabo sodelovati več komponent, med katerimi so seveda tudi sindikati in politika. Ob vprašanju plač in ugleda, ki ga ima naš poklic v družbi, bi bilo treba obravnavati tudi vprašanje pravne zaščite. Uraden opis del in nalog, ki jih morajo opravljati zdravstveniki in medicinske sestre, je bil ukinjen leta 1999. Od takrat ima naš poklicni profil večjo avtonomijo odločanja: to prinaša nove odgovornosti, ki pa z ekonomskega in socialnega vidika niso priznane. Kljub temu gre za plemenit poklic, ki ga mladim svetujem. Prizadevati si moramo, da se mladi spet začnejo v večjem številu odločati zanj, saj ima v zdravstvu temeljno vlogo. Brez preprosto ne gre, vrniti pa mu je treba ugled in privlačnost.
Seveda pa morajo imeti zdravstveniki in medicinske sestre določene človeške lastnosti. To sta zlasti občutljivost do bližnjega in do bolnikov ter želja, da jim pomagamo.