»Na samooklicano pravico manipulacij ne bomo pristali«

V mrzlo februarsko jutro leta 1944 je zadonelo streljanje in zaropotali so kamioni po cestah, ki peljejo v Branik (tedanji Rihemberk), Komen in bližnja naselja. V zgoščenem času enega dne so z brutalno hajko vojaki redne nemške vojske, fašistične milice in domobranskih kolaboracionistov postrelili 67 ljudi in izgnali 1366 prebivalcev. Maščevanje za partizanski uspeli napad dva tedna prej proti motorizirani koloni podobne druščine vojakov v Dolcah med dvema omenjenima krajema je povzročilo neizmerno trpljenje zlasti ženskam in otrokom ter starejšim možem, saj so mladi in odrasli moški bili tedaj že dolgo v vstajniških enotah, brigadah in četah po primorskih gozdovih in planotah ali v prekomorskih brigadah.

Z nastopajočimi pevci zbora Franc Zgonik iz Branika in Tržaškega partizanskega pevskega zbora, solistoma Davidom Čadežem in Darkom Nikolovskim, šolarji, recitatorkami, govorniki, praporščaki je v četrtek počastilo spominsko slovesnost v dvorani Kulturnega doma Branik več kot tristo petdeset oseb. Pozdravili so jih predsednik Krajevne skupnosti Bruno Vidmar, predsednica Društva izgnancev Severne Primorske Dora Levpušček in podžupan Mestne občine Nova Gorica Marko Tribušon. Med prireditelji je bilo seveda Združenje borcev za vrednote NOB Branik. Prišla je tudi delegacija članov krajevne Zveze borcev in ANPI-VZPI iz Zagraja, Ronk in Tržiča (rečeno pa je bilo iz Monfalcona - sic!). Slavnostni govor je podal evropski poslanec Matjaž Nemec. Med drugim je izpostavil, da zgodovinska resnica danes ne govori zgolj v jeziku preteklosti in o tragediji požiga Branika. »Resnica govori o nečem mnogo večjem, mnogo bolj pomembnem. Da smo se odgovorni odločno zoperstaviti težnjam po razvrednotenju narodnoosvobodilnega boja, prav tako težnjam populizmov ter oblastniškim interesom za ceno miru, svobode, življenja v prosperiteti ter spoštovanja med narodi Evrope. Na samooklicano pravico razdvajanj in manipulacij, ki si jo prisvajajo skrajne ideje, ne bomo pristali. Ker si želimo solidarne, inovativne, varne in zelene Evrope. Skupnosti, ki se bo sposobna s težavami soočati skupaj, ne pa jih poglabljati za kratkoročne koristi, ali še huje, jih zlorabljati za podpihovanje strahu in nestrpnosti. Zaslužimo si Evrope, ki se bo uprla tolmačenju zgodovine na način opravičevanja grozot fašizma in kazanja s prstom krivde na tiste, ki so se fašizmu uprli,» je dejal Nemec.

Iz zaporedja pozdravov, spominov, vezane besede, stihov, petja, iz igranja na klavir in na druge glasbene instrumente je bilo v dve uri trajajočem sporedu, ki ga je povezovala Martina Arčon, mogoče vsaj deloma dojeti, kaj so doživeli tistega dne, med kasnejšim transportom na kamionih in živinskih vagonih, predvsem pa pred gorečimi domovi, med streljanjem sovaščanov in celo sorodnikov, pretepanjem in prerivanjem, otroškim jokom in v mrazu. Ljudje so imeli na razpolago petnajst minut časa, da so iz hiš odnesli, kar je bilo pri roki: odejo, jopo, šal, čevlje... Prav res: vojna se ni pričela 1. maja 1945, kot je ponovno in spet in spet slišati prav ta mesec na drugačnih zborovanjih. Doživeta so bila pričevanja s kratkimi posegi preko ekrana desetine tedanjih izgnank, ki so kot deklice spremljale starše v nemška taborišča.

Sporočilo spominske proslave je bilo usmerjeno v zavračanje takšnega dogajanja. Darko Nikolovski v svojih rap verzih opozarja, da se zavračanje ne sme omejiti na izjave in stališča: potrebno je tudi delovati. Srednja starost udeležencev nas v tem smislu ne more zadovoljiti.