»Gorica te spremlja, če nisi ošaben«

»Gorica te spremlja, če nisi ošaben. Je prijazna, a je ne smeš omalovaževati, ker v sebi nosi svoj ponos.« Takšna je Gorica v očeh Alda Rupla, ki mesto pozna kot svoje žepe, čeprav je rojen pri Sv. Ivanu v Trstu. Goriški kulturni delavec, profesor, publicist, tabornik in planinec je avtor besedila nove publikacije Slovenski obraz Gorice – Po sledeh tisočletne prisotnosti, ki jo je izdala Zveza slovenskih kulturnih društev in jo je uredila Jasna Simoneta. Vodnik so v ponedeljek predstavili v nabito polni dvorani Trgovskega doma. Z Ruplom se je pogovarjala urednica, večer pa so z branjem besedil in verzov o Gorici obogatile Tina Balta, Mija Primožič in Alida Passon. Prisotne je uvodoma pozdravila predsednica goriške ZSKD Maja Humar.

Lična knjižica ponuja štiri poti skozi mesto v treh smereh, in sicer od juga proti severu, od severa proti jugu in od zahoda proti vzhodu. Vsaka ima svoje izhodišče - na letališču, v Štandrežu, na Severni postaji in v Podgori - ter skupen cilj na Travniku. Itinerarje si je Rupel zamislil po dolgoletnih izkušnjah vodenja skupin po mestu. Vodnik obiskovalca opozarja na spomenike, plošče, stavbe in vsebine, ki so povezane s prisotnostjo Slovencev v mestu, a večkrat niso primerno označene oz. so manj vidne ali poznane. Ob koncu je seznam kar 120 slovenskih poimenovanj za ulice in okoliše v goriški občini. Notranja stran platnice je opremljena s toponomastičnim zemljevidom Gorice, ki ga je prispevalo Furlansko filološko društvo, opise pa bogatijo fotografije Silvana Pittolija in Carla Sclauzera. Publikacijo je oblikoval Studio Link.Kot je opisala urednica Jasna Simoneta, je to »priročen pripomoček, da bomo Gorico spoznavali po njenem notranjem obrazu, ki na zunaj ni niti tako razviden«. Publikacija je nastala v vidiku EPK in iz zavesti, da je Gorica kraj sobivanja različnih jezikovnih etničnih stvarnosti, ki so sooblikovale njeno zgodovino. Povod za knjižico je bila podobna publikacija, ki jo je objavil novinar dnevnika Il Piccolo. »Požgečkalo me je, da bi tako delo nastalo tudi v slovenščini, ravno na podlagi mojih dolgoletnih izkušenj,« je obrazložil Aldo Rupel. Vodnik je nalašč žepni, da ga lahko vsakdo vzame v roke in se sprehodi po mestu in doživi določene kraje in točke, sicer - spominja Rupel - obstajajo drugi obsežnejši viri, po katerih je tudi sam posegel pri pisanju, med je temi predvsem knjiga Gorica – Po sledovih naše prisotnosti njegovega dolgoletnega mentorja Zdenka Vogriča in Erike Jazbar.

Slovenščina v toponomastiki je seveda najvidnejši znak slovenske prisotnosti v Gorici, kot opozarja Rupel pa se ta ustavi na obronkih mesta, kvečjemu je prisotna v severnem delu, kjer je slovenska prisotnost večja. Če je dvojezičnost na vseh toponomastičnih oznakah idiličen cilj, se na nižji ravni lahko ukrepa tako, da se v toponomastični komisiji goriške občinske uprave zahteva tudi prisotnost slovenskih predstavnikov, ki jih v zadnjih mandatih ni bilo, meni Rupel, ki je pred leti sam bil član te komisije. »Nazadnje pa bi poudaril: potreben je večji pogum nas samih. Kot primer, na vhodnih vratih v moje dvorišče, ki opozarja na prehod za avtomobile, je dvojezični napis,« je ponazoril avtor.Kako je doživljal spremembe, ki jih je mesto doživelo v zadnjih desetletjih? »Otroštva nisem doživel v Gorici in ta zorni kot je morda plus. Gorica te spremlja, če nisi ošaben, to sem doživljal, ko sem prihajal v mesto. Gorica je prijazna, ne smeš je omalovaževati, ker v sebi nosi ponos,« je mesto opisal Aldo Rupel, ki opaža počasno razkrajanje Gorice in skromno »očita« upravi, da se obeša na vino in gastronomijo za pogon njene ekonomije, s katerima pa po njegovem mnenju mesto ne bo prišlo daleč. Nekaj več upanja pa vliva EPK. Prav ta dogodek bo prisilil dve Gorici, ki sta desetletja živeli vsaka svojo zgodbo, da sodelujeta. »Ločeni so bili tisti, ki so to želeli,« je ocenil Rupel in opozoril, da so se zlasti manjšinci kljub političnemu dogajanju trudili za sodelovanje z Novo Gorico, zato ne sprejme mnenja, da je bila meja zaprta. S časom se ta ločenost rahlja, opaža.

Kot je povedala Maja Humar, pri ZSKD že delajo na tem, da bodo s pomočjo prof. Rupla usposobili skupino mladih iz slovenskih drugostopenjskih srednjih šol za vodenje skupin po mestu, saj je to pomembna ponudba tudi v vidiku EPK. Vodnik, ki so ga prevedli še v italijanščino in angleščino, bo brezplačno na voljo na vseh info točkah v mestu, ZSKD pa bo v soboto, 24. februarja, priredila tudi voden sprehod po eni izmed poti, ki so vključene v publikacijo. Pred tem bodo organizirali še predstavitev za italijansko govorečo publiko.