Prijava
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
(
)
Dark Theme
TRST – Praznik osvoboditve, ki ga v Italiji obeležujemo 25. aprila, je v Trstu sinonim za Rižarno. Ljudje vseh starosti se tu že desetletja vsak 25. april zberejo točno ob 11. uri in prisluhnejo nagovorom županov in verskim obredom različnih veroizpovedi. Med postajanjem na prostranem dvorišču, na katerem so med letoma 1943 in 1945 umirali slovenski, italijanski, hrvaški antifašisti, homoseksualci, Judje, je čutiti posebno energijo, kot bi se pretakala po mrzlih tleh in opečnatih stenah nekdanje luščilnice riža. Le zelo poredko jo skazi kaka neprimerna beseda govornika, proslava je običajno spoštljiva (in povečini dvojezična). Ko se po dobri uri uradni dogodek zaključi, se večina ne premakne, saj ve, da se bo izpod visokega dimnika kmalu začela dvigati uporniška beseda Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič. Verzi pesmi Fratellanza, Auschwitz, Vstajenje Primorske ali Bella ciao zvenijo tu skoraj katarzično.Že drugo leto zapored 25. aprila ne bomo prestopili vrat tržaške Rižarne. Koronavirus nam ne dovoljuje, da bi stali z ramo ob rami s stotinami ljudmi, ki na ta dan čutijo z nami. Zato smo iz arhiva našega fotografa Damjana Balbija izbrskali nekatere obraze, ki so se v zadnjih 20 letih (od 2001 do 2019) udeležili proslave ob 25. aprilu: nekdanje taboriščnike in njihove vnuke, majhne otroke na ramenih svojih staršev, mlade in manj mlade antifašiste. Kot bi bili tudi danes tam. (pd)
