»Boli, da je Angel umrl le nekaj dni pred osvoboditvijo Dachaua«

Vida Kaučič je na mizo dnevne sobe svojega stanovanja v Ulici Conti sredi Trsta položila nekaj črno-belih fotografij. Na njih je svetlolas gospod, nekajkrat sam, nekajkrat v družbi, tudi ob ženi in dveh hčerkah. Dojenčica na fotografiji je Vida, ki je ob prigovarjanju hčerke Irene Milanič sprejela, da spregovori o očetu Angelu Kaučiču, čigar življenje se je sklenilo pri 37 letih v koncentracijskem taborišču v Dachauu. Umrl je 23. aprila 1945, dan pred Vidinim petim rojstnim dnevom. V torek bodo v Rojanu v njegov spomin postavili spotikavec.

Imate kakšen spomin nanj?

Vida: Zadnjič sem ga videla, ko sem imela tri leta. To je bilo v zaporu v Gorici. Šle smo ga obiskat z mamo.

Se je v vašem spominu ohranil kakšen utrinek tistega obiska?

Vida: Spomnim se dolgega hodnika in mame, ki se je jezila name.

Zakaj?

Vida: Ker nisem dala mira. Zdaj se ne premikam prav dosti, takrat pa sem bila živahna.

Kako ste izvedeli, da je umrl?

Vida: Mislim, da so nam sporočili prek Rdečega križa. Vem samo to, da je bila mama zelo žalostna. Doma smo bili zelo ubogi, nismo imeli ničesar.

Kdo ima največ zaslug, da bo Angel dobil spotikavec?

Irena: V družini smo vedeli, da je nono umrl v Dachauu, zato smo si s sestričnama, Alenko in Ksenijo, rekli – dajmo narediti to ... Mislim, da je ta želja nastala istočasno pri vseh. Jaz sem nato stopila do Dunje Nanut, ki mi je rekla, da v Trstu postopek vodi judovski muzej. Zato sem se pogovorila z Annaliso Di Fant in ji povedala, kar vemo o Angelu. Veliko informacij je zbrala Alenkina hčerka Ivana Milič, ki govori tudi francoščino in nemščino.

Kaj pa ste morali narediti, da Angel dobi tlakovec spomina tudi v svojem mestu?

Irena: Leta 2022 sem predložila 50 strani s podatki, kje in kdaj je bil zaprt in dokaz, da je umrl v Dachauu ... Takrat so mi rekli, da seveda lahko dobi spotikavec, a ne že v letu 2023, ker je bilo že vse »polno«. Takrat so namreč postavili več spotikavcev, tudi na Kontovelu, Proseku in v Križu. Šla sem pogledat, slovesnost je bila zelo občutena. Letos bo na vrsti nono, čeprav je bilo treba rešiti nekaj težavic.

Katere so bile te težave?

Irena: Take, ki smo jih lepo rešili s pogovorom. Organizacija, ki skrbi za postavljanje spotikavcev, jih postavlja pred zadnje bivališče deportiranca. To pa je bil za nas problem.

Zakaj?

Irena: Angel se je rodil v Lipi, živel je med Sveto Ano, Kolonkovcem in Svetim Jakobom, dokler se ni preselil v Rojan. Živel je zmeraj v ulici, ki se danes imenuje po Sari Davis, čeprav so se večkrat selili. A takratnih hiš ni več, ulica je danes precej drugačna. Zato sem pomislila, da bi tlakovec lahko postavili pred rojansko cerkev, kjer sta se nonota poročila. Ta rešitev mami sicer ni bila preveč všeč.

Je Angel hodil v cerkev?

Vida: Mislim, da ne preveč.

Irena: Je pa cerkev na trgu, prav v središču Rojana. So mi pa iz organizacije najprej rekli, da ne vedo, ali lahko spotikavec postavijo pred cerkev. Takrat sem jim rekla, da so na Kontovelu in v Križu to že naredili ... S pogovorom smo vse lepo rešili.

Kaj pa je rekla rojanska župnija?

Irena: Ko si je tehnik ogledal prizorišče, je župnik Andrea Mosca takoj vprašal, kaj se dogaja. Tudi z njim je nastal pogovor in sva takoj ugotovila, da sva soletnika in tudi iz iste župnije, župnije Svetega Vincencija.

Kako je torej sprejel postavitev tlakovca?

Irena: Rekel je, da to absolutno podpira.

Kaj bo pisalo na njem?

Irena: Predlog je bil najprej v italijanščini, jaz pa sem si želela, da bi bil napis dvojezičen, tako kot ga imajo na Katinari.

In bo dvojezičen?

Irena: Bo. Na spotikavcu je lahko največ deset vrstic, našli smo tako rešitev, da bodo vsi ti glavni podatki ... Tudi strešice bodo. Boli, da je Angel umrl le nekaj dni preden bi Dachau osvobodili zavezniki in bi si Hitler vzel življenje ...

Vida: Shiral je, ker niso imel kaj jesti.

Angelova žena ni nikoli komentirala trpkega dejstva, da je smrt nastopila le nekaj dni pred koncem vojne?

Vida: Ne, vsaj nam otrokom ni nič rekla. Je pa trpela, zelo, vse življenje.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.