POMISLEKI: Kakšna bo Evropa po volitvah

April je še, kar nekaj tednov še manjka do evropskih volitev, pa je kampanja po vsej Stari celini strašansko razgreta. Nasprotovanja med politiki, ki naj bi se vsaj malo brigali tudi za Evropo, za naše skupno dobro, ne samo za svoje denarnice in svoje koristi, so vsak dan bolj glasna in ostra. Kampanja poteka brez veliko - se zdi - vsem odvečne pameti, pri oblikovanju besed in stavkov je tako zagreta, kakor če bi bile volitve jutri.

Nič se ne zdi, da kdo misli na mir na svetu, ki je ogrožen, kot že desetletja ni bil. Vsem je na umu samo eno geslo - »zavzeti moramo Bruselj!« Take puhlice izletijo iz ust politikov vseh barv, predvsem tistim iz radikalnih strank. Kdor o tem, da hoče zmagati in se pet let pasti pri elitnih jaslih, ničesar ne pove, pa vseeno zelo jasno misli, da je najbolj bistvena stvar na svetu zmagati na evropskih volitvah. Ko bomo zmagali in zavzeli Bruselj, bo vse laže, oznanjajo.

Za vsaj eno izmed struj ali tudi več njih na evropskem političnem odru bo prav gotovo laže, v Bruslju so imenitne plače za politike, ki tam postanejo evropski parlamentarci, nekaj manj tudi za njihove spremljevalce strokovnjake, pa za tisoče uradnikov, prevajalcev in vseh drugih.

Za Evropejce kar tako pa skoraj zagotovo ne bo veliko bolje po bližnjih volitvah, napovedanih in razpisanih za junij, torej čez nekaj tednov. Če vsaj malo prisluhnemo političnim voditeljem tu in tam, te ali one barve, hitro ugotovimo, da nas poskušajo levi in desni in srednji potegniti za nos, kakor so nas pred petimi leti, pa tudi petletko prej in še prej ... Ko doma zmagajo in odpeketajo v Bruselj, niso več naši zastopniki, ampak pripadajo vsak svoji politični struji, vsak svoji stranki na evropski ravni. Celo zavezniki ali koalicijski partnerji z domače scene v Bruslju marsikdaj postanejo nasprotniki ali vsaj ne več zvesti zavezniki.

Krilatico o tem, da »moramo zavzeti Bruselj!«, je pred dnevi izustil madžarski premier Viktor Orbán. Lahko bi jo seveda kdorkoli, marsikdo misli natančno to, kar oznanja Orbán. Pa ne samo takrat, ko govori o zmagi na evropskih volitvah, ampak tudi, ko razpreda o odnosu do Evrope unije. Nekoč je nastala kot jedro evropskega sodelovanja, potem pa se je njena vizija počasi razvodenela. Osebnosti, kakor so bili ustanovni očetje Unije, očitno ne premoremo več. Povezovalne ideje, ki so Evropo zgradile, so izgubile moč. V začetku je šlo za premagovanje razlik in rivalstva med temeljnima zgodovinskima nasprotnicama Nemčijo in Francijo, za odganjanje vsakršne nevarnosti vojne na Stari celini, zdaj pravzaprav čisto natančno ne vemo več, za kaj gre poleg utrjevanja evropske birokracije.

Tudi ob tako zelo prelomni stvari, kakor je ukrajinska vojna, se Evropa ne zna več poenotiti. Viktor Orbán se ne strinja z evropskimi partnerji, da je Vladimir Putin grožnja Evropi in miru, v Moskvo skoči, da si zagotovi primerne cene za surovine in se pogovori o morebitnem za Evropo slabem izidu na ukrajinski fronti. Zagotovil si je tudi trdne somišljenike pri sosedih Slovakih, tam bosta po novem v vladni in predsedniški palači sedela Robert Fico in Peter Pellegrini, jastreba iz istega gnezda nacionalistov, populistov in ksenofobov. Poležena sta bila, podobno kot Orbán, še v starem gnezdu rajnke partije, se prelevila v liberalca, naposled pa sta se vrnila k še starejšim koreninam. Zmeraj bolj sta podobna klerofašistu Jozefu Tisu, predsedniku prve slovaške republike, ki ji je botroval Hitler. Službe za zbiranje in analiziranje javnega mnenja napovedujejo, da utegne junija skrajna desnica zmagati, pa ne samo na Madžarskem in Slovaškem, tudi marsikje drugod in predvsem v vseevropskem merilu.

Kadar kaj takega, kot je »zavzeti moramo Bruselj!«, izreče naš vzhodni sosed Orbán, se je vredno zamisliti, kajti to je politik, ki ima nekaj gorečih privržencev v Evropi. Tudi v Rimu ga radi slišijo, tudi svetujejo mu, naj vzame evropski denar, potem bo že kako. Je pa tudi najbolj dobrodošli in opevani gost na zborovanjih slovenske desnice. Sedi v prvi vrsti, maha z zastavo stranke, ki ga je povabila, poskrbel je za madžarsko manjšino, kar nekaj je vložil tudi v slovensko gospodarstvo, bil pa je strašansko nejevoljen, ko njegovi tukajšnji partnerji niso več vladali. Zdaj se jim obeta, da bodo na evropskih volitvah spet najmočnejši na naši sceni.