Dvanajst predstav za dvanajst mesecev

V Novi Gorici se bo prihodnje leto v okviru uradnega programa EPK odvijal gledališki projekt, »kakršnega v Sloveniji še ni bilo«, napovedujejo v novogoriškem SNG. Gre za Dodekalogijo 1972-1983, serijo 12 gledaliških predstav režiserja Tomija Janežiča, ki skozi družinske zgodbe naslavlja teme meja in družbenopolitičnih sprememb. Leta 1972 rojeni Janežič je odraščal v Novi Gorici in dvanajst predstav se nanaša na obdobje njegovega otroštva, ki ga je preživel v mestu na meji. To je bil čas upanja, ko je mesto raslo, se razvijalo, po drugi strani pa tudi čas, ko je Jugoslavija prihajala v ekonomsko stisko in so se začele že nakazovati spremembe. Dodekalogija nastaja v okviru projekta Destin(y)ation /Dotik usode.

Serija predstav, ki jih režiser označuje kot transgeneracijsko dokumentarno fikcijo o Novi Gorici, se bo odvijala skozi vse leto, prva bo na vrsti januarja. »To bo predstava za eno osebo v Adriini počitniški prikolici,« napoveduje režiser. Tudi nadaljnje predstave se bodo odigrale v Novi Gorici, z izjemo marčevske in septembrske, ki bosta na odru Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani, in avgustovske v Ustvarjalnem centru na Kruščah.

»Predstave sicer nastajajo v Novi Gorici, Ljubljani, Novem Sadu, Temišvaru in Ivano Frankivsku. To so mesta, prostori, ki so bila nekoč del skupne Avstro-Ogrske in ki so se kasneje znašla v nekih novih družbenih resničnostih, novih državah,« pojasnjuje Tomi Janežič. Njegova Dodekalogija je pravzaprav mreža življenjskih usod, ki so med sabo prepletene in mimobežne in ki obsegajo celo 20. stoletje. »To so zgodbe naših prednikov, naše osebne zgodbe, zgodbe ansambla, ki jih ustvarjajo. Za iztočnico pa jemljemo čas 70. let, v katerih sem tudi jaz odraščal,« nadalje pojasnjuje režiser, ki pritrjuje tezi, da gre za intimne zgodbe, ki pa so tudi duhovite. »Gledalci po dosedanjih izkušnjah potujejo od smeha do solz in nazaj.«

Gledališče je za Janežiča skupinski proces, pri katerem se na določeni točki vsi udeleženci najdejo, medtem ko vanj, v posamezne zgodbe, vstopa vsak kot posameznik. »V gledališču igralec daje na razpolago sebe za gledalčeve projekcije, fantazije. To pomeni, da ima samo v dobrem gledališču gledalec možnost biti priča svojim sanjam, se pravi, je lahko v prisotnosti svojih sanj, fantazij, nezavednih želja.« Umetnost torej ni stvar imitacije, ampak ustvarjanja in nadomeščanja nečesa, kar potrebujemo, nadaljuje režiser. »Gledališče je prostor srečevanja z nečim, s čimer bi se nam bilo sicer v življenju neznosno srečati. Gledališče je torej lahko zelo intenziven osebni, psihološki in družbeni proces, tako ga jaz doživljam.«

Tomi Janežič je diplomiral in magistriral na AGRFT iz gledališke režije in zaključil večletno mednarodno psihodramsko izobraževanje Inštituta za psihodramo iz Beograda in Centra za psihodramo iz Zagreba s pridobitvijo certifikata psihodramskega terapevta. Večina predstav iz dodekalogije se bo odvila na odru novogoriškega SNG. Marko Bratuš, umetniški vodja v SNG Nova Gorica, dodaja: »V letu 2025 sem si res želel vzpostaviti prostor, da lahko govorimo o tem okolju, ki je zelo posebno: od tega, da sta se moja nono in nona med seboj pogovarjala furlansko, ko nista želela, da bi otroci razumeli, kaj se pogovarjata in je bila furlanščina nekaj, kar v tem prostoru obstaja, do tega, da je ena najbolj naravnih stvari, da imaš granato na vrtu. To pomeni, da pač ne moreš splezati na figo takrat, ko to hočeš, ampak, da moraš počakati na gasilce, da jo odstranijo. Ta granata je za prebivalce Goriške in Posočja nekaj popolnoma normalnega,« pravi Bratuš, ki nadalje pojasnjuje, da je Janežičev projekt zadel točno to: naslavljanje kompleksnosti tega prostora, odnosov med Slovenijo in Italijo in avstro-ogrsko zgodovino.