Marko Sosič in Tomaž Šalamun

Zdenka Štimac, francoska prevajalka slovenskega rodu, je hotela prijateljem razkriti svet, ki je del nje. To je bila njena prva motivacija za prevajanje slovenske literature v francoščino. Veliko bolj kot na univerzi, kjer se je učila tudi srbohrvaščino in ruščino, se je slovenščine naučila od staršev. »Oče, ki je bil iz okolice Kočevja, je dobival Dolenjski list. Listala sem časopis in v bistvu prej brala slovenščino kot pa francoščino. Poleg s staršema sem slovenščino govorila tudi na nedeljskih veselicah. V rojstnem mestu Melun, petdeset kilometrov jugovzhodno od Pariza, smo se namreč srečevali s priseljenci z obeh strani Kolpe. Takrat smo našim sosedom rekli Jugoslovani. Bili smo precej mešana druščina: Slovenci, Hrvati in Makedonci. Ko smo hodili na počitnice v Slovenijo, so mi ostali otroci rekli: '”i pa malo hrvaško govoriš'”.« Čeprav jo uporablja poredko, gospa Štimac odlično obvlada slovenščino, francoščino pa brezhibno. Je namreč lektorica pri dnevnikih Le Monde in Le Parisien. Kot prva je pri njeni založbi izšla Balerina, balerina Marka Sosiča, kmalu zatem pa dve zbirki poezij Tomaža Šalamuna. »Čeprav se ponavadi trdi nasprotno, se sama večkrat lažje ubadam s poezijo kot s prozo. Navdih pri prevajanju moraš pri poeziji najti za par verzov, izraze lahko spremeniš večkrat. Zelo sem natančna. Pri poeziji, ki je kratka, to lahko počnem. Roman pa mi tega ne dopušča, drugače ne bi nikoli zaključila. Francozi pravijo: ‘Le mieux est l'ennemi du bien’ (najboljše je sovražnik dobrega). Dolga leta si nisem znala obrazložiti tega reka, a s časom sem ga končno razumela,« razloži prevajalka. Gospa Zdenka je sama sebi svoj šef.