»Vojna v Ukrajini bo žal še dolga«

»V Ukrajini je vojna. Teritorialno omejena, vendar nenehno umirajo ljudje ali so ranjeni. Vsak dan si sledijo eksplozije, protesti, nemiri … Ustavni amandma o večji avtonomiji vzhodnega območja? To v bistvu ničesar ne spreminja. Gre za dolžnostno dejanje, ki sledi dogovoru v Minsku. Problem ni amandma kot tak, veliko bolj vprašljivo je njegovo izvajanje.« Kateryna Kalytko, diplomirana politologinja, ki je magistrirala iz novinarstva, zelo lucidno ocenjuje položaj v rojstni državi. »Ukrajina je velika država. V centralnem in zahodnem delu se pravzaprav ne zavedamo, kaj se dogaja na omejenem vzhodnem predelu. Vendar pa sledimo dogajanju, čeprav ni vedno enostavno dobiti verodostojne podatke. Vsekakor problem ni od danes: leta 1933 je predel pestila huda lakota in ljudje so umirali ali so se množično odselili. Naselili so se drugi, ljudje brez korenin, ljudje, ki ne poznajo ukrajinske zgodovine in kulture oziroma, ki jim nič ne pomenita. Govorijo (nekakšno) ruščino in še bi jo lahko govorili, ko ne bi dobivali »zunanje spodbude« za proteste. V Ukrajini smo vselej živeli v sožitju: v mojem mestu, Vinici, od nekdaj z Ukrajinci sobivajo Belorusi, Rusi, Armenci, Židje, Poljaki.«